Je še eno manjše mesto z ohranjenim starinskim mestnim središčem. Za razliko od prej obiskanega Furonga deluje navzven precej bolj pristno, navznoter pa je še vedno zgolj in samo turistična atrakcija. Nekaj avtohtonega vtisa kitajskega podeželja daje zunanji del, ki ni oblegan s turisti in ga tudi mi pravzaprav vidimo na poti od postaje do hotela.
Večkrat sem že omenil razdalje, ki jih nismo vajeni. V Evropi ni nenavadno od železniške postaje do hotela prehoditi par sto metrov, tu pa smo se v najboljšem primeru z avtom vozili le kakih deset minut. Nekateri hoteli nam zagotovijo brezplačen prevoz s postaje, sicer pa za ta lokalni transport uporabljamo storitev Didi. Ta je kar del programa AliPay, s katerim plačujemo vse. Didi deluje kot Uber, je zelo zanesljiv in ugodnejši od taxijev, so pa cene prevozov v osnovi precej nižje kot pri nas doma. Avtomobili so skoraj izključno električni, kitajskih znamk in v nekaterih primerih zelo razkošni. Če se štirje peljemo s prtljago, običajno naročimo enoprostorca, ki nas prav prijetno pocrklja.
S hoteli na poti doslej smo bili zelo zadovoljni. Res je, da danes pri rezerviranju ni toliko tveganja kot nekoč, ker si vedno lahko prebereš mnenja in ocene prejšnjih gostov, pa vendar lahko pride do neprijetnih presenečenj. Najpomembnejša ugotovitev je vsekakor brezhibna čistost in odnos do gostov. V sobi skoraj vedno dobimo natikače, zobno krtačko z majhno zobno pasto in glavnik, pa včasih sadje ali pa čaj dobrodošlice. Grelnik vode, skodelice in nekaj vrečk čaja je stalnica.
Oddajte komentar