En prvih komentarjev pred potovanjem na Kitajsko je, da se bomo najedli dobre hrane. Resnica je da in ne. Enkrat sem že omenil nenavadne zajtrke z opranimi juhami, kjer je razen hrustljave zelenjave hrustala tudi soja ali pa fižol. V splošnem vse jedi niso slane. Za razliko od našega prepričanja, da je v kitajski restavraciji na mizi vedno sojina omaka, tega tu ni nikjer, so jo pa prinesli na zahtevo in to na krožničku. Na mizi je sicer vedno čili omaka, za mnoge jedi vprašajo, ali naj bodo pekoče, ali pač ne. Naše izkušnje kažejo, da se je bolje odločiti proti, ker pojem ‘čisto malo’ že zahteva nekaj junaštva.
Prej omenjeni zajtrki veljajo zlasti za par hotelov, ki so bili bolj majhni in domačni in so za zajtrk pač skuhali, kar jedó sami. V večjih hotelih je izbira bolj pestra in tudi prilagojena zahodnim turistom. Od kitajskih zajtrkov so me najbolj navdušili rezanci v Guilinu, ki so menda znani. Že skuhane rezance na hitro potopijo v kipečo vodo, v isti vodi blanširajo list zelene solate, prevrnejo v skodelo in dodajo na lističe narezano piščančje, goveje in svinjsko meso, sam pa si po želji zaliješ z juho in posuješ razno zelenjavo. Zelo okusno. Pri zajtrku so obvezno tudi jajca in jih tudi domačini jejo v velikih količinah. Za naš okus jih sicer prepečejo ali prekuhajo, so pa trdo kuhana v čaju zanimivega okusa.
Kar zadeva ulično hrano, je izbira neskončna. Nabodalca s hrošči, žuželkami in ličinkami je sicer moč videti na stojnicah, a teh ni prav veliko in tudi nobene gneče ni tam. Se pa kuha, cvre in peče vse mogoče. Za grizljanje med hojo so zanimiva mesna nabodala ala naši ražnjiči, le da so kosi mesa manjši. Nekateri neuki peki jih znajo predolgo peči in so potem trdi, za najboljše pa smo kar dobrih petnajst minut stali v vrsti. Med bolj okusne ulične prigrizke bi uvrstil še ocvrte kvašene pogačice z mesnim nadevom, ki spominjajo na burek.
Danes sva večerjala cmoke z nadevom iz rakovega in govejega mesa, skuhane v juhi, ki so šangajska specialiteta in to v restavraciji z Michelinovom priznanjem. Bili so res dobri, s tanko ovojnico testa, pokapani s blagim kisom in laski ingverja. Se pa tak podvig ne posreči vedno. Predvčerajšnjim sva recimo naročila neko piščančjo jed in dobila poln jušnik kuhanih kurjih vratov in krempljev. Mesa je bilo bolj za obrati, juha pa je bila čudovita. Pri naročanju hrane pomaga meni s slikami jedi kot na japonskem, a tam je bila prinešena jed videti točno taka, tukaj pa ne nujno. V bolj turističnih krajih je na meniju angleški prevod,včasih pa tudi ne. Znanje angleščine je sicer zelo omejeno, tudi pri receptorjih v hotelih. Pomagamo si s tehnologijo, pa tudi ta ni vedno najbolj natančna.
Včeraj dopoldan smo se iz Yangshoua z vlakom odpeljali v Guilin, se sprehodili po kilometrski promenadi do pagod sonca in lune, počakali da ju osvetljijo in za kratko noč prespali v hotelu. Danes ob pol osmih smo namreč poleteli v Šangaj, kjer bo naša baza do srede zvečer, ko bo treba domov.
Oddajte komentar