Na poti vse bolj srečujemo ljudi, ki smo jih že videli, kar je pri tolikšnji množici nenavadno. So pa to po drugi strani turisti, ki imajo zelo podoben itinerar našemu, kar ni nenavadno. Pri prvem obisku Kitajske gre pač za tistih nekaj znamenitosti, ki jih lahko stlačiš v dva ali tri tedne potovanja in jih povežeš v nekakšen krog. Je pa strašljivo, ker je vse več teh potovanj načrtovanih s ChatGpt-jem ali kakšno drugo umetno inteligenco, ki to opravi občudujoče temeljito, da se bomo morda v ne tako oddaljeni prihodnosti pustili voditi kot ovce.
Včeraj smo skoraj cel beli del dneva preživeli v Xi’anu, ki razen glinenih vojščakov nima nekih must see atrakcij. To je obenem priložnost za raziskovanje preprostega mestnega utripa in njegovih prebivalcev.
Staro mestno jedro obdaja štirinajst kilometrov obzidja, dovolj širokega in tlakovanega, da ga je mogoče prehoditi ali prevoziti s kolesom. Mi smo ga.
V mestnem parku je cela vrsta naprav za telovadbo in morda več kot dvajset miz za namizni tenis. Sredi dneva ob delovniku je bilo kar živahno, enakovredno zastopano z uporabniki vseh starostnih skupin. Tai chi in jutranje razmigavanje je v kitajskih mestih res nekaj povsem običajnega in pogosto videnega. V nasprotju z našim pogostim mnenjem o malomarnosti in umazaniji so kitajska mesta izredno čista in skrbno urejena.
Pozno zvečer smo prileteli v Zhangjiajie, v bližini katerega je tako imenovana Dežela stolpov, nacionalni park s slikovitimi erodiranimi kremenovimi gorami. Znamenitost je pod UNESCO-vo zaščito, popularnost pa ji je močno dvignil film Avatar, čigar navdih za sceno so snovalci dobili tukaj.
Pokrajina je resnično lepa in nedotaknjena, stebri pa mogočni in v meglici nekako mistični.
Žal so slabo vreme in bolj goste megle na tem področju zelo pogoste. Tako je pogled od zgoraj, ko stebri kot gobe štrlijo iz megle spodaj, lahko videti tudi takole:
Oddajte komentar