Vsi, ki me poznate, veste da rad jem in poskušam nove jedi ( = skrajšano za požeruha). Na vso srečo smo tozadevno vsi štirje lepo uglašeni in ko postane ogledovanje zanimivosti kakor koli naporno, vneto iščemo, kaj bi novega pokušali.
V vseh hotelih imamo vključen zajtrk in ta je običajno povsem kitajski. Nenavadno mi je zjutraj jesti juho ali rezance, zlasti ker so precej manj slani in začinjeni kot pri nas. V naših kitajskih restavracijah je povsod na mizi sojina omaka, tukaj pa ti jo prinesejo le, če jo posebej želiš. Na mizi sta vedno kis in čili omaka, sojino omako pa sva hotela kupiti v manjši steklenički, pa tudi v trgovinah nisva našla manjšega od pol litra. Kot rečeno, so jutranje juhe bolj omlednega okusa in bi se jim dodatek prilegel.
Pri zajtrku je vedno jajce, ki ga bodisi kremirajo ali kuhajo do onemoglosti, včasih tudi v čaju, kar mu sicer doda nekaj čara. Bolje to, kot morebitna salmonela. Vedno zabavni so parjeni cmoki in pogačice, oboje je polnjeno z mletim mesom, sladkarije pa rade razočarajo. Jutranja kava je sprejemljiva, čaj pa je skoraj boljša izbira.
Če so zajtrki nekoliko nenavadni, pa je izbira čez dan brezmejna. Povsod, kjer smo bili do zdaj, je zlasti v večernem času, ko se Kitajci očitno radi sprehodijo in kaj prigriznejo, neskončno veliko stojnic s hrano in restavracij. Danes smo v Xi’anu in takoj za hotelom je po moji oceni par kilometrov lokalov drug ob drugem z vsem, kar ti pride na misel in tistim, česar nisi nikoli videl ali poznal. Noro.
Skoraj vse, kar smo doslej okušali, je bilo zelo okusno. V Pekingu smo jedli znamenito pečeno raco in lahko potrdim, da je mnogo boljša, kot jo postrežejo naše kitajske restavracije. Do žužkov še nismo prišli, a avanture še ni konec.
Še to, hrana, prevozi in vse, kar uporabljamo na tem potovanju, je brez pretiravanja več kot petdeset odstotkov cenejše kot pri nas.
Oddajte komentar