Prvi vtis ob prihodu na Kitajsko je v popolnem nasprotju s pričakovanji. V nove kraje običajno prideš oborožen s stereotipi, v tem primeru z množico ljudi, ki se preriva, smeti in na pol živi v srednjem veku. Res je, da so si letališča po svetu na las podobna in tudi tista najbolj opremljena postanejo neznansko dolgočasna, če moraš tam med letoma čepeti nekaj ur. Postaje v mestih, kot sta Šanghaj in Peking, najsi bodo letališča ali pač železniške, pustijo vtis s svojo velikostjo. Kot Slovenec sem navajen na manjše številke in rad pozabim, da je Kitajcev skoraj poldrugo milijardo, ki se ob praznikih rada odpravi na obisk k sorodnikom ali na krajši oddih in mora infrastruktura to po najboljši moči izvesti. Po prvih izkušnjah je na Kitajskem vse videti XXL. Razen ljudi. Oba z Martinom sva kar visoka in čutiva zvedave poglede in neko prijazno naklonjenost.
Skratka, po neskončnih urah sedenja na letalih in čakalnicah nas je vlak s 350 kilometri na uro iz Šanghaja včeraj dostavil v Peking na kratek sprehod, večerjo in zasluženi počitek.
Slednja ni bila ravno razkošna, ker smo se že zgodaj zjutraj s kombijem odpeljali na ogled znamenitega velikega zidu. Vremenska napoved je praktično za ves dan napovedovala dež in resno nas je skrbelo, da zaradi megle in nizke oblačnosti ne bo kaj prida videti. Na srečo se je srečno končalo z uspešnim obiskom in sprejemljivim slikovnim materialom, da bi pa vremenska napoved držala besedo, nas je bogato oprala med sestopom in vožnjo nazaj v Peking. Jutri bo menda znova suho.
Oddajte komentar