Tomov blog

Če odštejemo potnike na redni liniji, nas je na križarjenju okrog tristo. V veliki večini so moji sodelavci in upam si trditi, da je povprečna starost prek sedemdeset. Čeprav bi najbrž pričakovali taki populaciji prilagojen program, je le-ta precej ambiciozen in se tudi izvaja. Občudovanja in posnemanja so vredni nekateri pari, ki se v visoki starosti in z omejeno gibljivostjo udeležujejo predlaganih ekskurzij. Je pa seveda zabavno z njimi tekmovati pri obrokih, ki so običajno samopostrežni. Le večerja bo od danes postrežna.

Zvečer pred spanjem nimamo tombole, kot morda mislite zlobni jeziki, smo pa z zastavicami mahali sestrski ladji, ki smo jo srečali na poti. Evo dokaz:

In danes nas čaka še eno. Smo že v nestrpnem pričakovanju.

Soborska zasedba je sicer zelo raznovrstna. Morda še najbolj prevladujejo Nemci, a je veliko tudi angleško govorečih, od Angležev, Ircev in nekaj Američanov. Skupina Avstralcev ima zanimivega lastnega vodiča, španskega Asturijca, ki že dvajset let živi na Norveškem in se rada primakneva, ko kaj razlaga. Navdušen je bil, da sva Slovenca, ker jo pozna in mu je zelo všeč.

Danes je bil glavni cilj Trondheim, ki je približne velikosti in populacije kot Ljubljana. Čisto po norveško je prijazno, skromno in čisto mesto brez bahavih stavb, je pa v nedeljo zaprto vse, razen kakšnega lokala in trgovine za turiste.

Spala sva bogovsko. Ne le zaradi dolgega dneva, tudi kabino imava lepo, z udobno posteljo in velikim oknom.

Zjutraj smo se že malo guncali, nocoj nas okoli 23. ure menda prvič čaka nekaj rock-and-rola, o čemer bom poročal jutri, če telefon ne bo preveč pobruhan, he, he.

Tole je naš začasni dom. Zelo lepo vzdrževan in hibriden, malo na dizel in veliko na elektriko. Za razliko od vseh ladij, s katerimi smo se vozili doslej, je skoraj neslišen. V kabini sploh ne veš, kdaj plujemo.

Današnji cilj je Ålesund z vmesnimi postanki v fjordih na poti. Mimo stotin manjših otočkov, kjer zelo pogosto stoji vsaj hišica ali dve, večji so praviloma povezani z mostovi in spodobno cesto. Prvi vtis je nedvomno, da jih odmaknjenost od mest prav nič ne moti.

Države se rade promovirajo z obliko svojega ozemlja, recimo naša Slovenija s kokošjo in podobno. Norveška ne sodi v to kategorijo, ker je, bodimo odkriti, še najbolj podobna orjaškemu spermiju. Pa se ne more pohvaliti z ravno visoko nataliteto. Ozemlje je približne velikosti celotne Japonske, ima pa vsega slabih šest milijonov prebivalcev. Japoncev je za primerjavo dvajsetkrat več. Mali zaselki torej niso ravno redkost.

in še malo popoldanskega Alesunda, ki je res lep.

Naj takoj priznam, da naslov dnevnika zavaja in ne bom Norveške spoznal bolj, kot popraskal nekaj malega pod kožo. V šestih dneh je kaj globjega nemogoče. Obljublja pa itinerar morda najhitrejši ogled zunanje strani skandinavskega polotoka. Skandinavije ni malo. Pred leti smo se z avtom obrnili proti domu, ko smo dosegli fjord Geiranger in čisto iz radovednosti sem na zemljevidu preverjal, koliko nam manjka do vrha Evrope, Nordkapa. Pa smo bili šele skoraj na polovici poti.

Tokrat je v igri morska pot od Bergna do Kirkenesa, ki je na skrajnem severovzhodu Norveške, tik ob ruski meji. Z ladjo, ki ni le počitniška križarka, pač pa še trajekt na redni liniji. V bolj pomembnih pristaniščih stoji tudi po nekaj ur in takrat turisti napravimo kakšno ekskurzijo. Nikoli še nisva križarila in vedno sva se spraševala, ali je to res zabavno. Zbuditi se vsako jutro v drugem kraju vsekakor.

Kakor koli, začelo se je z Bergnom, nekdanjo norveško prestolnicon, znano po nenehnem dežju. Za nas je danes oblekel najlepše oblačilo in je bil videti tako: