• Še vedno pod vtisom mogočnega severnega sija smo se dopoldan približali najsevernejši točki Evrope. Če smo se pred leti z avtom lagodno pripeljali do najzahodnejše točke evropskega kopnega, Cabo da Roca na Portugalskem, je Nordkapp precej bolj hvale vreden podvig. Otoki in fjordi južneje so gozdnati in zeleni, Magerøya pa je prava arktična tundra, z mahovi, lišaji in severnimi jeleni. Slednjih je v tem času že malo, ker jih Samiji pred zimo odženejo v toplejše doline južneje od tu. Največ sreče pri tem imajo samice in mladiči, večina samcev poskrbi za okusne klobase, tople jakne in podobno. Je pa res, da Samiji žival spoštujejo podobno kot pri nas kralja živali, prašiča in uporabijo prav vse.

    Nordkapp je dejansko na otoku Magerøya, ki pa je povsem po norveško s skoraj sedemkilometrskim tunelom povezan s kopnim in lepo asfaltirano cesto. Ni torej nenavadno, da na Nordkapp romajo trume turistov z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi. Tudi en ljubljanski avtodom je bil danes tam.

    Nerad zbujam zavist, a ne morem mimo dejstva, da sva še enkrat imela neverjetno srečo in kraj, ki je pogosto v oblakih, oblit z dežjem ali snegom in bičan z neusmiljenimi vetrovi, videla v mirnem, sončnem dnevu.

  • Preprosto ne morem spregledati večernje naravne predstave, ki smo je bili deležni. Uspeli smo videti severni sij, čeprav še ni najboljši čas zanj in še povsem se je zjasnilo. Nebo nas ima očitno rado. Upam, da bodo fotografije vsaj približno odrazile čarobnost.

  • Iz lastnega primera vemo, da je zgodovina raztegljiva, kakor si jo pač razlagamo. Norvežani so ponosni na svoje vikinško obdobje in pravijo, da so na svoji osvajalski poti drugim narodom prinesli marsikaj. Norveški in danski jezik menda nista podobna angleščini, ampak je v resnici nasprotno. Če vprašate Škote ali Irce, so bili predvsem barbarski klavci.

    Danci in Švedi so imeli dolgoletno oblast nad to razčlenjeno in dolgo deželo. Po razglasitvi neodvisnosti leta 1905 so se na plebiscitu odločili za ustavno monarhijo, zaradi pomanjkanja plemstva pa za kralja uvozili kar danskega princa. Najbližji sosedje Švedi so Norvežane radi gledali kot neuke hribovce in ribiče, a potem so prišle neizmerne količine nafte in zemeljskega plina. Danes je Norveška ena najbogatejših držav, z najmiroljubnejšo politiko in socialnim sistemom, ki jim ga zavida cel svet.

    Norveška je znana po liberalni imigracijski politiki v preteklosti, kar je v praksi zelo očitno. Vključno z osebjem na ladji. Žal se z naraščajočo nestrpnostjo povsod po svetu tudi tu najbrž vse skupaj spreminja, sicer se jim ne bi zgodil Breivik.

    Ne vem, ali naj se zahvalim toplemu zalivskemu toku ali nekomu tam zgoraj, a imava doslej veliko sreče z vremenom. Šele v Bodø-u je prvič deževalo in tudi v naprej ne kaže grozno. Dobruš je pred kratkim brala slovenski potopis, kjer avtor toži, kako lepo bi bilo potovanje po Norveški, če ne bi ves čas deževalo.