Tomov blog

Prvi utrinki nimajo veliko zveze s Kanado oziroma bolj natančno z Britansko Kolumbijo in Alberto, zahodnima provincama, ki ju bova obiskala v naslednjih treh tednih. Bolj gre za spoznanje, kako je svet vse bolj globaliziran in pisan. Ko nekam potuješ, četudi ni ravno daleč, srečuješ množico ljudi vseh barv polti, ki po količini prtljage in številu družinskih članov sodeč vsaj začasno za dalj časa migrirajo nekam drugam. Tako je zdaj in vse kaže, da bo v bodočnosti zaradi podnebnih sprememb še bolj intenzivno, ksenofobom navkljub.

Vse družine, čigar otroci težko prenašajo dolga potovanja in po obnašanju sodeč tudi vse ljudi okoli sebe, so bile včeraj na poti od Istanbula do Vancouvra. Že na letališču se je začela predstava ihte z metanjem metanjem ob tla in po tleh, posamezne epizode pa so trajale vse do konca poti. Globok poklon permisivni vzgoji, ampak … Draga vnuka, še enkrat poudarjam, da vaju imava neskončno rada.

Na stran neprijetnosti – začetna lokacija je osvojena in veseliva se nadaljevanja, Dan je bil zelo dolg in spanec v hotelu takoj po prihodu je bil zdravilen. Sredi dneva prevzameva avtodom in tole je naloga za naslednje tri tedne.

Posnela sva nekaj sto fotografij, a že zdaj vem, da bo z njimi težko pokazati, kako lepo potovanje je za nama. Ne le zato, ker vsaj jaz nimam ravno očesa za dobre kadre, pač pa bolj zaradi pomanjkanja celotnega konteksta. Na slikah so otočki, hribi, hiše in ladje, kakor smo jih srečevali na poti, a manjka vtis, ko pluješ po fjordu med otoki in nenadoma sredi divjine opaziš hišico ali naselje. Takoj pomisliš, le kdo lahko živi tako odmaknjeno. Vendar sta za tem dve dejstvi. Prvo je, da je devetdeset odstotkov Norveške pokrito z elektriko in zelo pogosto povezano tudi z dobro cesto, drugo pa njihova očitna ljubezen do prostora in narave. 

Norveška elektriko pridobiva predvsem iz številnih hidroelektrarn, je samozadostna in tudi ena največjih porabnic. Večina domov se ogreva na elektriko. Kako zanimivo za državo, ki je med največjimi črpalci nafte in zemeljskega plina. Ni kaj, pametno, vam preostalemu svetu umazanija, mi pa čisti.

Z izjemo Osla nikjer nisva opazila visokih stavb in nebotičnikov. Naselja so zelo raztegnjena, z veliko prostora med sosedi, včasih celo nenavadno veliko. Tudi popolna samota jim ni povsem tuja. Pred leti so nam v znamenitem fjordu Geiranger na vrhu hriba pokazali hišo, ki je dostopna samo po strmi stezi z morja. Če je verjeti, potomci prvotnih lastnikov še vedno živijo v njej.

Doživeti prečkanje polarnega kroga, severni sij in stati na vrhu Evrope (mimogrede, na fotografiji povsem desno), je nekaj čarobnega in težko ponovljivega. Že davno sva ugotovila, da se ne marava vračati v kraje, ki sva jih že obiskala, a za Skandinavijo sva vedela, da naju kliče nazaj. In bogato naju je poplačala.

Ha det, Norge, vi ses.

Še vedno pod vtisom mogočnega severnega sija smo se dopoldan približali najsevernejši točki Evrope. Če smo se pred leti z avtom lagodno pripeljali do najzahodnejše točke evropskega kopnega, Cabo da Roca na Portugalskem, je Nordkapp precej bolj hvale vreden podvig. Otoki in fjordi južneje so gozdnati in zeleni, Magerøya pa je prava arktična tundra, z mahovi, lišaji in severnimi jeleni. Slednjih je v tem času že malo, ker jih Samiji pred zimo odženejo v toplejše doline južneje od tu. Največ sreče pri tem imajo samice in mladiči, večina samcev poskrbi za okusne klobase, tople jakne in podobno. Je pa res, da Samiji žival spoštujejo podobno kot pri nas kralja živali, prašiča in uporabijo prav vse.

Nordkapp je dejansko na otoku Magerøya, ki pa je povsem po norveško s skoraj sedemkilometrskim tunelom povezan s kopnim in lepo asfaltirano cesto. Ni torej nenavadno, da na Nordkapp romajo trume turistov z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi. Tudi en ljubljanski avtodom je bil danes tam.

Nerad zbujam zavist, a ne morem mimo dejstva, da sva še enkrat imela neverjetno srečo in kraj, ki je pogosto v oblakih, oblit z dežjem ali snegom in bičan z neusmiljenimi vetrovi, videla v mirnem, sončnem dnevu.