• Tele moje blodnje ob jutranjem svitu ne bodo imele zgodovinskega pomena, ne vem pa ali so tisto, kar moji zvesti bralci pričakujete. Z veseljem se bom odzval na kakšen namig ali predlog. Medtem se bioritem počasi prilagaja in ko zaspiva šele ob devetih in se zbudiva ob pol šestih, si potem navdušeno čestitava. Tu in tam pozabim, da je med nami devet ur razlike in kakšno ne preveč pomembno WhatsApp sporočilo lansiram sredi noči po slovenskem času. Opravičujem se prizadetim 🙂

    Doma radi hudomušno rečemo nekomu, ki je namenjen v gozd, naj se pazi medvedov, a tu stvari jemljejo bolj resno. V vsakem kampu dobimo med informacijami tudi, česa naj ne puščamo ponoči zunaj in kako ravnati, če medveda zagledamo. V Whistlerju nama je receptorka navrgla, da so v tem času zelo aktivni, a da redko zaidejo v kamp. Lepo, da imava v avtu stranišče in ni potrebno na nočni sprehod. Odpadke strogo ločujemo v kovinske kontejnerje z zanimivim sistemom odpiranja, ker so kanadski medvedje očitno tudi zelo iznajdljivi. 

    Pred potovanjem sem premišljeval, da bo septembra po koncu glavne sezone vse na pol prazno, a na isti način razmišljajo vsi, ki nimajo šoloobveznih otrok in so kampi skoraj nabito polni. Za nekaj najbolj obiskanih krajev sem kamp predhodno rezerviral, kar se je izkazalo za modro odločitev. Vedno opaziva tudi prostore, kjer avtodomi brezplačno prenočujejo, a imava nekako rada normalno stranišče in tuš. Če se usedem na stranišče v avtu, se mi zdi kot bi se zložil v nočno omarico. 

    Današnji dan naj bi bil bolj lenoben pred odhodom v Jasper, a sva povsem nepričakovano doživela zanimivo izkušnjo. Šla sva na safari s čolnom po reki Blue z namenom občudovanja narave in divjadi. Ne bom okolišal, na obali približno sto metrov od čolna smo videli črnega medveda, kar je bilo vse od divjih živali, a je bil izlet vseeno lep zaradi naravnih lepot in adrenalinske vožnje z gliserjem po ozki rečni strugi. Z opazovanjem živali imava podobno izkušnjo že z Nove Zelandije, ko sva poskušala posneti pingvine in se je tik preden sva obupala ena sama žival kot maneken sprehodila gor in dol in izginila. Nič hudega, pravijo da je veliko možnosti videti medveda ali losa nekje ob cesti. Upam, da ne na cesti ali na havbi. 

  • Predvčerajšnjim sva napravila najdaljši načrtovani skok tega potovanja, 480 kilometrsko pot od Whistlerja do provincialnega parka Wells Gray. Vozila sva se približno osem ur, saj so tu omejitve kar stroge. Tudi po avtocesti je najvišja dovoljena hitrost 110 km/uro, največkrat celo manj. Kot rečeno, ni primerljiva z našim pojmovanjem avtoceste, kjer so vedno štirje pasovi, pač pa je zlasti med hribi pogosto dvosmerni promet. A ceste so krasne in gladke in skoraj brez izjeme se vsi držijo zapovedane hitrosti. Avto ima prilagodljivi tempomat in program za vožnjo po klancu navzdol, kar je pri avtomatskem menjalniku koristna funkcija, vožnja je torej zelo udobna. 

    Na srečo na tako dolgi poti ni bilo kaj prida zanimivosti, ki bi naju pretirano zadrževale. Pokrajina se je vmes iz bogato gozdnatega spremenila v pravo dolgočasno stepo in se proti koncu znova pogozdila in višinsko razgibala. Wells Gray je menda skriti biser Britanske Kolumbije in je kot že povedano samo provincialni park za razliko od bolj razvpitih nacionalnih Jasper in Banff, ki ju tudi še imava na meniju. Res gre za prelepo nedotaknjeno divjino, brez elektrike, telefonskega signala in interneta. Zadnjih 23 kilometrov je za nameček še makadamskih, da v avtodomu vse poskakuje in veselo razgraja. Včerajšnji dan sva torej v celoti preživela v gozdu, ob jezeru in občudovala vodo in slapove. 

    Čeprav je nabiranje gob v Kanadi načelno dovoljeno, za vse nacionalne in pokrajinske parke veljajo precej strožji predpisi. Narava in njeni prebivalci so na prvem mestu in so visoke tudi zagrožene kazni. Tile trije prijateljčki na sliki spodaj so se razkazovali tik ob potki sredi kampa in v dveh dneh se jih ni nihče dotaknil, čeprav sem jih že videl v rižoti:

    Kuhava si še vedno sama, ker doslej na poti še nisva srečala kaj izrazito mamljivega. Že v Vancouvru sva v Wallmartu nabavila za poln hladilnik in še kakšno omarico dobrin in kar nekaj časa ne bova gladovala. Moja kuharska duša seveda ne pristaja na pogrevanje gotovih izdelkov in kuhava iz osnovnih sestavin, ki so zelo kakovostne in jih je obilo. Med drugim sva kupila tudi steklenici belega in rdečega vina, a glej zlomka, v prehranskih trgovinah ne smejo prodajati alkohola in se je izkazalo, da gre pri najinem vinu za špansko vino, ki ga v Nemčiji dealkoholizirajo (beri uničijo) in izvažajo v Kanado. Čistuni imajo po drugi strani polno liquor shop-ov, kjer lahko kupiš vse manj ali bolj opojne pijače in v Kanadi tudi kanabis. Nisva jih še obiskala …

  • Tole pišem ob šestih zjutraj, ker že celo uro gledava v zrak in je vseeno prezgodaj za rogoviljenje po kampu. Danes se bova premaknila kar nekaj čez 400 kilometrov severovzhodno in bova krenila zgodaj, da imava na poti več časa za oglede. 

    Čeprav je večina avtodomov po velikosti zelo podobna evropskim, so precej bolj močni. Vsi tisti z nadstreškom morajo po glasu sodeč imeti vsaj šest valjev in najin Ford Coachman je s 3,5 litrskim motorjem med bolj skromnimi.

    Podobno rjovečih je tudi mnogo osebnih avtomobilov, kjer prevladujejo pick-upi. Vsa vozila so bencinska. mislim da celo tovornjaki. Ceste so lepe in vzdrževane, panoramsko zanimive in terensko razgibane. Od Vancouvra se že ves čas voziva po avtocesti in tako bo večinoma tudi v naprej, kar pa ne pomeni, da se na bolj zahtevnih mestih ne zoži na en pas ali celo dvosmerni promet. Veliko je vzponov in spustov, a nič prav ekstremnega, da bi bili nujni tako močni, prej omenjeni motorji. Pri tem preseneča dejstvo, da ima Britanska Kolumbija zaradi provincialnih davkov najdražje gorivo v Kanadi. Trenutno je cena litra bencina med 1,62 in 1,72 CAD, kar je pri trenutni menjavi 0,62 EUR za 1 dolar nekje okrog evra. Ceneje, kot pri nas, a te cestne pošasti najbrž niso ravno varčne. Za podatke o najini porabi je še malo prezgodaj.