Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Na poti v Banff

    Na potovanju v Indonezijo in na Japonsko sem se prvič srečal z velikim številom ljudi na relativno majhnem prostoru. Kanada je nekaj ravno nasprotnega. Na skoraj deset milijonov kvadratnih kilometrih živi slabih 40 milijonov prebivalcev, kar je borih 3,9 na kvadratni kilometer. Ko sva opazovala gozd in ugotavljala, da ga ne čistijo, sva povsem pozabila, da je gozdne površine takšna neskončnost, da se preprosto ne izplača, če ni blizu za odvoz ali uporabo.

    Med narodnima parkoma Jasper in Banff je slabih tristo kilometrov avtoceste. Večji del poti je avtocesta številka 1, transkanada in za evropske razmere se zdi povsem nerazumljivo, da je nekje na pol poti tabla, ki opozarja da naslednjih 75 kilometrov ne bo telefonskega signala. Vendar pa na tem področju ni nobenega naselja, sodobna mobilna telefonija pa potrebuje repetitorje na vsakih nekaj sto metrov. Čemu torej? Pokriti tako velikansko državo na način, kot razmišljamo v naši prijazni državici, bi bil tehnološki čudež.

    Pravo doživetje današnjega dne je bil obisk in hoja po ledeniku Athabasca.

  • Jasper

    Ljudje tukaj so prijazni, čeprav sodim da so za prve in bežne kontakte ljudje prijazni povsod po svetu. Da so prijazni Kanadčani, ne upam zagotavljati, ker jih ne srečujeva ravno veliko. Bencinske črpalke upravljajo indijci, trgovine in kampe Azijci, avtodom nama je po stasu in naglasu sodeč izdala Rusinja. Globalizacija pač. A ne smem biti krivičen. Osebje v gostinskih lokalih je pretežno mlado, domače in izredno prijazno in ustrežljivo. Ne glede na pričakovano napitnino med 15 in 20 odstotki se znajo pohecati in so iskreno presenečeni, da ne prihajava iz Nemčije ali Nizozemske, dasiravno skoraj zagotovo ne vejo, v katerem ozvezdju je Slovenija.  

    Na dolgi poti med Whistlerjem in Wells Grayem sva parkrat vozila skozi teritorij prvotnih, indijanskih prebivalcev in več kot očitno so v podrejenem položaju. Naenkrat zmanjka telefonskega in radijskega signala ter bencinskih črpalk. Hiše ali pogosto bivalne prikolice so kot naključno ob cesti. Vsi vzgajajo konje in odslužene avtomobile, pretežno pick-upe. Slednjih je na vsakem posestvu vsaj pet, morda za rezervne dele tistega, ki je še vozen, ali ima večje število kakšen globlji pomen. Žal v teh krajih ob cesti nisva videla nobenih lokalov, kjer bi se lahko ustavila za kavo in vsaj od daleč občutila njihov utrip.

    Jasper je precej majhno turistično mestece sredi istoimenskega narodnega parka. Malo pred prihodom v park smo sinoči prestopili mejo med Britansko Kolumbijo in Alberto in takoj premaknili uro za eno naprej. Zdaj smo samo osem ur za Ljubljano.

    Jasper je obenem tudi železniško središče, kjer skozenj vsakih nekaj minut vozijo tovorni vlaki, menda dolgi celo do pet kilometrov. Kam se vsa ta roba prevaža, bo potrebno še raziskati. Kot rečeno, so Jasper lansko leto hudo opustošili gozdni požari in je pokrajina povsem spremenjena. Če je soditi po nepoškodovani okolici, je bil celoten park v zelenem gozdičku s posejanimi modrimi jezerci in vijugasto sivozeleno reko Athabascan. Dan je bil znova brez oblačka in kot nalašč za vzpon z žičnico na bližnji Whistlers Mountain. 

    V ozadju najvišji vrh Britanske Kolumbije, Mount Robson – 3954 m nad morjem:

  • Na poti v Jasper

    Pot od kraja Blue River, kjer sva prenočila dvakrat, gre nekaj časa po avtocesti številka 5, ki povezuje sever in jug Britanske Kolumbije in se malo nad krajem Valemount pridruži avtocesti številka 16, ki je dejansko transkanadska in povezuje atlantsko in pacifiško obalo Kanade. Pokrajina je vznemirljivo lepa in pomirjujoča, kot bi se ure in ure vozil od Mrzlega studenca proti biatlonu na Pokljuki, le da je cesta bolj ravna in je na vsakih nekaj deset kilometrov ob njej manjše Bohinjsko jezero. Zelo lepo.

    Ob cesti in tudi visoko v hribih je gost gozd. Prevladujejo iglavci in po internetnih virih gre za več vrst jelke. Sicer je menda uradno drevo Britanske Kolumbije zahodnjaška rdeča cedra (Western Red Cedar). Gozdovi so res čudoviti, z visokimi in slokimi debli in jim ni konca. Zanimivo je, da gozd sega visoko nad 2.000 metrov, kar je posledica toplega zračnega toka s Pacifika. Britanska Kolumbija je namreč edinstvena po deževnem gozdu, saj je za razliko od običajnih skoraj 400 kilometrov daleč od morja. Razlog je dolga planota, ki je pred kolumbijskim skalnim gorovjem v smeri od morja in vpliv seže daleč. Gozdovi so videti popolnoma neočiščeni in prepuščeni naravnemu krogu, kar pri neizmerni velikosti niti ni presenetljivo. Sem pa prebral, da je gozdnatost province že od nekdaj načrtovana in tudi danes vsako leto posadijo nekaj milijonov dreves.

    Dokler ne pride ogenj. Že doma smo spremljali novice o velikih gozdnih požarih, si je pa težko predstavljati ta velikanski obseg, dokler ga ne vidiš v živo. Doslej sva pogorišča videla le tu in tam, danes ob prihodu v Jasper pa so šele vidni učinki podivjane narave. Kamp, kjer prenočujeva, je bil najbrž pred kratkim mali gorski raj, danes pa je kot bi kampirali na odlagališču. Če bolj natančno pogledate spodnjo sliko, boste videli da je tako tudi visoko v hribih.