• Ljudje tukaj so prijazni, čeprav sodim da so za prve in bežne kontakte ljudje prijazni povsod po svetu. Da so prijazni Kanadčani, ne upam zagotavljati, ker jih ne srečujeva ravno veliko. Bencinske črpalke upravljajo indijci, trgovine in kampe Azijci, avtodom nama je po stasu in naglasu sodeč izdala Rusinja. Globalizacija pač. A ne smem biti krivičen. Osebje v gostinskih lokalih je pretežno mlado, domače in izredno prijazno in ustrežljivo. Ne glede na pričakovano napitnino med 15 in 20 odstotki se znajo pohecati in so iskreno presenečeni, da ne prihajava iz Nemčije ali Nizozemske, dasiravno skoraj zagotovo ne vejo, v katerem ozvezdju je Slovenija.  

    Na dolgi poti med Whistlerjem in Wells Grayem sva parkrat vozila skozi teritorij prvotnih, indijanskih prebivalcev in več kot očitno so v podrejenem položaju. Naenkrat zmanjka telefonskega in radijskega signala ter bencinskih črpalk. Hiše ali pogosto bivalne prikolice so kot naključno ob cesti. Vsi vzgajajo konje in odslužene avtomobile, pretežno pick-upe. Slednjih je na vsakem posestvu vsaj pet, morda za rezervne dele tistega, ki je še vozen, ali ima večje število kakšen globlji pomen. Žal v teh krajih ob cesti nisva videla nobenih lokalov, kjer bi se lahko ustavila za kavo in vsaj od daleč občutila njihov utrip.

    Jasper je precej majhno turistično mestece sredi istoimenskega narodnega parka. Malo pred prihodom v park smo sinoči prestopili mejo med Britansko Kolumbijo in Alberto in takoj premaknili uro za eno naprej. Zdaj smo samo osem ur za Ljubljano.

    Jasper je obenem tudi železniško središče, kjer skozenj vsakih nekaj minut vozijo tovorni vlaki, menda dolgi celo do pet kilometrov. Kam se vsa ta roba prevaža, bo potrebno še raziskati. Kot rečeno, so Jasper lansko leto hudo opustošili gozdni požari in je pokrajina povsem spremenjena. Če je soditi po nepoškodovani okolici, je bil celoten park v zelenem gozdičku s posejanimi modrimi jezerci in vijugasto sivozeleno reko Athabascan. Dan je bil znova brez oblačka in kot nalašč za vzpon z žičnico na bližnji Whistlers Mountain. 

    V ozadju najvišji vrh Britanske Kolumbije, Mount Robson – 3954 m nad morjem:

  • Pot od kraja Blue River, kjer sva prenočila dvakrat, gre nekaj časa po avtocesti številka 5, ki povezuje sever in jug Britanske Kolumbije in se malo nad krajem Valemount pridruži avtocesti številka 16, ki je dejansko transkanadska in povezuje atlantsko in pacifiško obalo Kanade. Pokrajina je vznemirljivo lepa in pomirjujoča, kot bi se ure in ure vozil od Mrzlega studenca proti biatlonu na Pokljuki, le da je cesta bolj ravna in je na vsakih nekaj deset kilometrov ob njej manjše Bohinjsko jezero. Zelo lepo.

    Ob cesti in tudi visoko v hribih je gost gozd. Prevladujejo iglavci in po internetnih virih gre za več vrst jelke. Sicer je menda uradno drevo Britanske Kolumbije zahodnjaška rdeča cedra (Western Red Cedar). Gozdovi so res čudoviti, z visokimi in slokimi debli in jim ni konca. Zanimivo je, da gozd sega visoko nad 2.000 metrov, kar je posledica toplega zračnega toka s Pacifika. Britanska Kolumbija je namreč edinstvena po deževnem gozdu, saj je za razliko od običajnih skoraj 400 kilometrov daleč od morja. Razlog je dolga planota, ki je pred kolumbijskim skalnim gorovjem v smeri od morja in vpliv seže daleč. Gozdovi so videti popolnoma neočiščeni in prepuščeni naravnemu krogu, kar pri neizmerni velikosti niti ni presenetljivo. Sem pa prebral, da je gozdnatost province že od nekdaj načrtovana in tudi danes vsako leto posadijo nekaj milijonov dreves.

    Dokler ne pride ogenj. Že doma smo spremljali novice o velikih gozdnih požarih, si je pa težko predstavljati ta velikanski obseg, dokler ga ne vidiš v živo. Doslej sva pogorišča videla le tu in tam, danes ob prihodu v Jasper pa so šele vidni učinki podivjane narave. Kamp, kjer prenočujeva, je bil najbrž pred kratkim mali gorski raj, danes pa je kot bi kampirali na odlagališču. Če bolj natančno pogledate spodnjo sliko, boste videli da je tako tudi visoko v hribih. 

  • Tele moje blodnje ob jutranjem svitu ne bodo imele zgodovinskega pomena, ne vem pa ali so tisto, kar moji zvesti bralci pričakujete. Z veseljem se bom odzval na kakšen namig ali predlog. Medtem se bioritem počasi prilagaja in ko zaspiva šele ob devetih in se zbudiva ob pol šestih, si potem navdušeno čestitava. Tu in tam pozabim, da je med nami devet ur razlike in kakšno ne preveč pomembno WhatsApp sporočilo lansiram sredi noči po slovenskem času. Opravičujem se prizadetim 🙂

    Doma radi hudomušno rečemo nekomu, ki je namenjen v gozd, naj se pazi medvedov, a tu stvari jemljejo bolj resno. V vsakem kampu dobimo med informacijami tudi, česa naj ne puščamo ponoči zunaj in kako ravnati, če medveda zagledamo. V Whistlerju nama je receptorka navrgla, da so v tem času zelo aktivni, a da redko zaidejo v kamp. Lepo, da imava v avtu stranišče in ni potrebno na nočni sprehod. Odpadke strogo ločujemo v kovinske kontejnerje z zanimivim sistemom odpiranja, ker so kanadski medvedje očitno tudi zelo iznajdljivi. 

    Pred potovanjem sem premišljeval, da bo septembra po koncu glavne sezone vse na pol prazno, a na isti način razmišljajo vsi, ki nimajo šoloobveznih otrok in so kampi skoraj nabito polni. Za nekaj najbolj obiskanih krajev sem kamp predhodno rezerviral, kar se je izkazalo za modro odločitev. Vedno opaziva tudi prostore, kjer avtodomi brezplačno prenočujejo, a imava nekako rada normalno stranišče in tuš. Če se usedem na stranišče v avtu, se mi zdi kot bi se zložil v nočno omarico. 

    Današnji dan naj bi bil bolj lenoben pred odhodom v Jasper, a sva povsem nepričakovano doživela zanimivo izkušnjo. Šla sva na safari s čolnom po reki Blue z namenom občudovanja narave in divjadi. Ne bom okolišal, na obali približno sto metrov od čolna smo videli črnega medveda, kar je bilo vse od divjih živali, a je bil izlet vseeno lep zaradi naravnih lepot in adrenalinske vožnje z gliserjem po ozki rečni strugi. Z opazovanjem živali imava podobno izkušnjo že z Nove Zelandije, ko sva poskušala posneti pingvine in se je tik preden sva obupala ena sama žival kot maneken sprehodila gor in dol in izginila. Nič hudega, pravijo da je veliko možnosti videti medveda ali losa nekje ob cesti. Upam, da ne na cesti ali na havbi.