Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Revelstoke

    Zdaj imava že nekaj izkušenj s kampiranjem v Kanadi. Standard za opremljeno parcelo je relativno vodoraven dovoz za avtodom, priključek za elektriko, vodovodna pipa s pitno vodo, največkrat tudi odtočni kanal za pražnjenje stranišča in odpadne vode ter mizico s klopjo in roštiljem. Slednji je včasih kar samo feltna od malo večjega avtomobilskega kolesa. Standard v vseh kampih je sicer tudi nakup svežnja drv za žar (bog ne daj, da sam nabiraš drva v gozdu in skruniš naravne danosti), vendar je tokrat vsaj v Britanski Kolumbiji popolna prepoved odprtega ognja. Tudi sicer sva v Alberti, kjer te prepovedi ni, zvečer videla le tu in tam kakšen ogenjček. Naj dodam še, da nihče ni prepeval ob tabornem ognju, ker so dnevi izredno topli, ko pa se skrije sonce, je zunaj hitro neprijetno. Zato mi pri srcu ni bilo tako hudo, kot pred leti na Sardiniji, ko smo zvečer pojedli rižoto, sardinski fantje pa so na ražnje vrgli metrske ribe in rake ter dvokilogramske zrezke. En pošten ribeye steak sem brez slabe vesti spekel kar v ponvi na toplem v kuhinji.

    Zagotovo je zanimiva cena nočitve. Ta se vsaj v najinem primeru giblje med 40 in 50 CAD, kar je manj kot 40 EUR. V narodnih parkih so cene razumljivo višje, razen v kampu v parku Wells Grey, kjer sicer ni bilo elektrike in vode, je pa bil  pa po mnenju obeh eno lepših doživetij na poti. Tam sva za prenočitev plačala borih 23 CAD. 

    Sanitarije so običajno preposte a vedno čiste in na voljo, kar velja tako za kampe, kot za vsa počivališča, razgledne točke ali druge atrakcije. 

    Naravni park Revelstoke je bila, kot je videti, zadnja postaja v Skalnem gorovju in počasi se spuščava v doline. Počasno spuščanje je sicer relativen pojem, saj je tu, kot večkrat omenjeno, vse na velikih razdaljah. Današnji klanci navzdol so bili dolgi kar po nekaj deset kilometrov in to po kar strmem naklonu. Najin avto ima tako kot večina ameriških vozil avtomatski menjalnik in ima za vožnjo po klancu navzdol posebno funkcijo zaviranja z motorjem, sicer bi doslej že povsem obrusila zavore. 

  • Calgary

    Današnji izlet v Calgary ni bil v nobenem predhodnem načrtu. Je pa borih 132 kilometrov vzhodno od Banffa in smrtni greh se nama je zdelo, da ga kar preskočiva. Razen tega je bil prava osvežitev po skoraj desetdnevnem potikanju po gorah. Calgary je namreč povsem na ravnem je povrh še mesto, kar povprečnemu slovenceljnu vsekakor godi. Res se je bilo potrebno peljati tja in nazaj v Banff in celo malo nad Lake Louise, kar je naneslo skupaj 290 dodatnih kilometrov, a pri načrtovanih tri tisoč ni omembe vredno. 

    Calgary je leta 1988 gostil zimske olimpijske igre, takoj za Sarajevom in se razumljivo tudi on še vedno diči s tem podatkom. Sredi mesta je Calgary Tower, na katerem je gorel olimpijski ogenj, danes pa sva ga midva počastila s svojim obiskom. Pogled je res lep, ker je mesto kot rekoč čisto na ravnem in se neznansko razteza v vse smeri. Dokaz o zračnosti mesta je recimo podatek, da sva dobila parking slabih sto metrov od strogega centra mesta. Na glavni promenadni ulici je bil danes sejem second-hand oblačil in morda bi se za majhen denar lahko pošteno oblekla, če nas ne bi ločilo približno štirideset let modnih trendov. 

    Dan je bil znova neznansko topel, okoli 27 stopinj. Ob čakanju na zeleno luč na semaforju naju je ogovoril mladenič in naju vprašal, od kod sva in če sva prvič v Calgaryju. Kar nekako se je opravičil, da je mesto polno rekonstrukcij, češ da se jim prek poletja mudi zidati, ker je pozimi rado med -35 in -40 stopinjami. Bogme, meni je bilo mesto videti bolj pohlevno.

    Pot nadaljujeva znova nazaj v skalnem gorovju, vendar se počasi spuščava proti jugu v bolj nižinski del. Tole noč bova prespala v kraju Golden, ki je v vznožju prelaza Kicking Horse, znamenitega po neverjetnem vzponu železnice čez prelaz v vrsti serpentinastih tunelov v gori. 

  • Banff

    Ogledovanja narave se težko naveličaš, a po vseh lepotah, ki sva si jih ogledovala, se je današnji sprehod po turistično obleganem in temu primerno s trgovinami opremljenemu Banffu zelo prilegel. Najbolj  nama je s srca padel kamen, da imava večino daril pod streho. Zmanjkalo nama je tudi japonskega viskija, ki sva ga za boj proti bacilom in bakterijam prinesla še z brniškega letališča, pa sva okrepila zalogo s tem spodaj. 

    Prosim, naj se nihče ne veseli, da ga bo lahko poskusil, ker je pretežak za pot v domovino. Že brez tega znajo ostati na tej strani oceana kakšna majica in spodnje hlače, da zadostimo strogim letalskim pogojem. Pravzaprav še vedno nisem uspel na letalske karte dodati čekirane prtljage, zaenkrat imava pravico samo do ročne. Preostalo morda pride z ladjo čez nekaj mesecev, torej bodite z darili potrpežljivi.

    Dneva sicer nisva vrgla kar proč. Z žičnico sva se odpeljala na bližnji hrib Sulphur Mountain, a o žveplu ni bilo ne duha, ne sluha, pogled pa glede na že videno povprečno zanimiv. Še vedno naju spremlja čudovito vreme, kar je za take poglede nujno in sva hvaležna nebu ali komur koli pač. Po hitrem sestopu sva se odpeljala do Lake Louise, ki je znano po smučarskem središču, še bolj pa z najbolj čislanem  kanadskim jezerom. Res je prelepe zelene barve z mogočnim ledenikom Victoria v ozadju, glede turističnega obleganja pa je lahko naš Bled kar pomirjen. Za  kratek parking so naju odrli za 36 CAD in za ta denar sva par posnetkov naredila tako rekoč iz tretje vrste, ker je do obale zaradi navala turistov skoraj nemogoče priti.