Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Osoyoos

    Še enkrat se moram vrniti na stranišča. Pravzaprav ne razumem, zakaj je to tema, o kateri nam je neprijetno govoriti, saj je del dneva vsakogar od nas. Brez izjeme, z leti tudi večkrat ponoči. Namesto small talka o vremenu bi pogovor na primer lahko začeli s: “Kakšna je bila pa vaša jutranja stolica?” in sledil bi navdušen odgovor: “Hvala, lepo, ravno prav mehka!”. Kot pri opisu bolezni in drugih tegob bi se pogovor lahko razširil do neslutenih raszežnosti.

    Skratka, na potovanjih me vedno znova navdušujejo izumi na straniščih. V tej kategoriji brez konkurence vodijo Japonci, kjer so stranišča opremljena kot luksuzni avtomobili. Pri kanadskih straniščnih školjkah izplakovanje deluje na način kot v letalu, ko vsebino najprej nekam na hitro posrka in nato počasi izpere. Lepo in snažno.Na letalu se to zgodi tako bučno in hitro, da me težko prepričajo, da gre to v nek kontejner. Naši meteorologi pravijo, da nas vsake toliko doseže puščavski pesek. Yeah right!

    Toliko o tem. Mimogrede, Dobruši je letos zavoljo svoje diete ekspert!

    Današnji dan je izrazito počitniški, čeprav sva se pri sprehodu okoli jezera rahlo uštela in hodila kar celo uro v eno smer. A je pasalo, da se en dan nisva vozila. Kamp je sicer tik ob jezeru, ki je menda najtoplejše v Kanadi, vendar kljub sončnemu dnevu piha hladen vetrček, ki odganja misli po morebitnem kopanju.

    Vse kaže, da sva iz območja, kjer bi lahko še videla v živo črnega medveda ali grizlija, a vse pač ne gre. Najbolj divje živali na poti bodo očitno ostale tele živali, ki so nas obiskale v kampu.

  • Okanagan Valley

    Danes sva se cel dan vozila po dolini Okanagan, značilni po bogati vegetaciji in agrikulturi. Po rodovitnosti mene spominja na neretvansko delto, kjer iz vsakega semena nekaj zraste. Tu pridelujejo veliko različne zelenjave in sadja. Prevladujejo jabolka in breskve, pretežno pa je spodnji del doline postala vinska pokrajina. Med Kelowno, ki je v zgornjem delu doline in Osoyoosom, kjer bova prespala, je vsaj nekaj sto vinarn. Podobno kot na cesti med Pločami in Opuzenom je na vsakih sto metrov stojnica s sadjem in zelenjavo. Tu se nisva ustavljala, ker imava še poln hladilnik tovrstnih dobrin in hočeš, nočeš gre najina avantura v zadnjo tretjino, pa je treba jesti zaloge, da slučajno ne bi česa morala zavreči. 

    V turistični agenciji v Kelowni sva dobila namig, naj si privoščiva sladoled pri Tickleberryju v kraju Okanagan Falls, nama na poti. Obisk ni razočaral. Na voljo je več kot dvajset okusov in razum je za čuda prevladal in sva vsak naročila samo po dve kepici. So bile namreč kot teniške žogice, torej za kosilo ni bilo nobene potrebe. 

    Glede informiranja o vinski ponudbi se je zadeva poenostavila v kraju Oliver, kjer so napravili okrogel trg, okoli katerega se predstavljajo posamezne vinarne. V eni od njih sva se prepustila vinski pokušini in v zahvalo kupila dve buteljki.

    Sicer so kraji vzdolž tega dela precej bolj živahni kot v Skalnem gorovju. So pa manjše vasi na sploh zelo drugačne od naših. Nimajo nekega središča, vsi krajevni uradi so nekako razmetani po celem naselju. Ulice so strogo pravokotne, parcele hiš pa so se nama zdele zelo velike, ne glede na to, da hiše sploh niso velike ali zidane kot pri nas. V glavnerm so lesene, niso pa redki niti kontejnerji. 

    Večina krajev v dolini Okanagan leži ob jezerih, ki jih je ogromno in so velika, tako da vode res ne manjka.

  • Revelstoke

    Zdaj imava že nekaj izkušenj s kampiranjem v Kanadi. Standard za opremljeno parcelo je relativno vodoraven dovoz za avtodom, priključek za elektriko, vodovodna pipa s pitno vodo, največkrat tudi odtočni kanal za pražnjenje stranišča in odpadne vode ter mizico s klopjo in roštiljem. Slednji je včasih kar samo feltna od malo večjega avtomobilskega kolesa. Standard v vseh kampih je sicer tudi nakup svežnja drv za žar (bog ne daj, da sam nabiraš drva v gozdu in skruniš naravne danosti), vendar je tokrat vsaj v Britanski Kolumbiji popolna prepoved odprtega ognja. Tudi sicer sva v Alberti, kjer te prepovedi ni, zvečer videla le tu in tam kakšen ogenjček. Naj dodam še, da nihče ni prepeval ob tabornem ognju, ker so dnevi izredno topli, ko pa se skrije sonce, je zunaj hitro neprijetno. Zato mi pri srcu ni bilo tako hudo, kot pred leti na Sardiniji, ko smo zvečer pojedli rižoto, sardinski fantje pa so na ražnje vrgli metrske ribe in rake ter dvokilogramske zrezke. En pošten ribeye steak sem brez slabe vesti spekel kar v ponvi na toplem v kuhinji.

    Zagotovo je zanimiva cena nočitve. Ta se vsaj v najinem primeru giblje med 40 in 50 CAD, kar je manj kot 40 EUR. V narodnih parkih so cene razumljivo višje, razen v kampu v parku Wells Grey, kjer sicer ni bilo elektrike in vode, je pa bil  pa po mnenju obeh eno lepših doživetij na poti. Tam sva za prenočitev plačala borih 23 CAD. 

    Sanitarije so običajno preposte a vedno čiste in na voljo, kar velja tako za kampe, kot za vsa počivališča, razgledne točke ali druge atrakcije. 

    Naravni park Revelstoke je bila, kot je videti, zadnja postaja v Skalnem gorovju in počasi se spuščava v doline. Počasno spuščanje je sicer relativen pojem, saj je tu, kot večkrat omenjeno, vse na velikih razdaljah. Današnji klanci navzdol so bili dolgi kar po nekaj deset kilometrov in to po kar strmem naklonu. Najin avto ima tako kot večina ameriških vozil avtomatski menjalnik in ima za vožnjo po klancu navzdol posebno funkcijo zaviranja z motorjem, sicer bi doslej že povsem obrusila zavore.