• Kljub prijetnemu spanju ob jezeru Osoyoos sva dejansko dvakrat prenočila na začetku puščave, ki se razteza proti jugu v ZDA in meja je dejansko čisto blizu. Kraj je povsem v indijanskem rezervatu in končno sva lahko vsaj na hitro izvedela nekaj o njihovem načinu življenja, pa čeprav le v muzejski obliki. 

    Počasi se obračava na zahod proti Vancouvru in avtocesta ravno še toliko zavije proti severu, da se lahko posloviva od prelepih gozdov, hribov, rek in jezer z vožnjo skozi provincijski park Manning. Jutri se bova spustila v dolino in se s trajektom odpeljala še na Vancouver Island. Po vremenski napovedi bo jutri še oblačno, potem pa se začne nekaj dni deževnega vremena, ki ga bova izkoristila za bolj mestne oglede. Če se ozrem nazaj, sva imela doslej idealne razmere. Enkrat samkrat sva po kosilu za pol ure ušla v avtodom, med vožnjo pa imela vsega skupaj kakšno uro dežja. Potovanje bi bilo v vsakem primeru zanimivo, a pogledi s hribov in nanje bi lahko ostali skrivnost. 

    V kampih se vsi pozdravljamo in tu in tam spregovorimo kakšno prijazno besedo. Soseda v zadnjem kampu je zanimalo, kaj sva vse prepotovala in na koncu seveda, od kod prihajava. Ko sva se že pripravljala na pojasnilo, kje tiči Slovenija, nama je predstavil ženo Hrvatico in z Marijo iz Like, ki je že trideset let v Kanadi, smo se prav prijetno pogovorili. 

  • Še enkrat se moram vrniti na stranišča. Pravzaprav ne razumem, zakaj je to tema, o kateri nam je neprijetno govoriti, saj je del dneva vsakogar od nas. Brez izjeme, z leti tudi večkrat ponoči. Namesto small talka o vremenu bi pogovor na primer lahko začeli s: “Kakšna je bila pa vaša jutranja stolica?” in sledil bi navdušen odgovor: “Hvala, lepo, ravno prav mehka!”. Kot pri opisu bolezni in drugih tegob bi se pogovor lahko razširil do neslutenih raszežnosti.

    Skratka, na potovanjih me vedno znova navdušujejo izumi na straniščih. V tej kategoriji brez konkurence vodijo Japonci, kjer so stranišča opremljena kot luksuzni avtomobili. Pri kanadskih straniščnih školjkah izplakovanje deluje na način kot v letalu, ko vsebino najprej nekam na hitro posrka in nato počasi izpere. Lepo in snažno.Na letalu se to zgodi tako bučno in hitro, da me težko prepričajo, da gre to v nek kontejner. Naši meteorologi pravijo, da nas vsake toliko doseže puščavski pesek. Yeah right!

    Toliko o tem. Mimogrede, Dobruši je letos zavoljo svoje diete ekspert!

    Današnji dan je izrazito počitniški, čeprav sva se pri sprehodu okoli jezera rahlo uštela in hodila kar celo uro v eno smer. A je pasalo, da se en dan nisva vozila. Kamp je sicer tik ob jezeru, ki je menda najtoplejše v Kanadi, vendar kljub sončnemu dnevu piha hladen vetrček, ki odganja misli po morebitnem kopanju.

    Vse kaže, da sva iz območja, kjer bi lahko še videla v živo črnega medveda ali grizlija, a vse pač ne gre. Najbolj divje živali na poti bodo očitno ostale tele živali, ki so nas obiskale v kampu.

  • Danes sva se cel dan vozila po dolini Okanagan, značilni po bogati vegetaciji in agrikulturi. Po rodovitnosti mene spominja na neretvansko delto, kjer iz vsakega semena nekaj zraste. Tu pridelujejo veliko različne zelenjave in sadja. Prevladujejo jabolka in breskve, pretežno pa je spodnji del doline postala vinska pokrajina. Med Kelowno, ki je v zgornjem delu doline in Osoyoosom, kjer bova prespala, je vsaj nekaj sto vinarn. Podobno kot na cesti med Pločami in Opuzenom je na vsakih sto metrov stojnica s sadjem in zelenjavo. Tu se nisva ustavljala, ker imava še poln hladilnik tovrstnih dobrin in hočeš, nočeš gre najina avantura v zadnjo tretjino, pa je treba jesti zaloge, da slučajno ne bi česa morala zavreči. 

    V turistični agenciji v Kelowni sva dobila namig, naj si privoščiva sladoled pri Tickleberryju v kraju Okanagan Falls, nama na poti. Obisk ni razočaral. Na voljo je več kot dvajset okusov in razum je za čuda prevladal in sva vsak naročila samo po dve kepici. So bile namreč kot teniške žogice, torej za kosilo ni bilo nobene potrebe. 

    Glede informiranja o vinski ponudbi se je zadeva poenostavila v kraju Oliver, kjer so napravili okrogel trg, okoli katerega se predstavljajo posamezne vinarne. V eni od njih sva se prepustila vinski pokušini in v zahvalo kupila dve buteljki.

    Sicer so kraji vzdolž tega dela precej bolj živahni kot v Skalnem gorovju. So pa manjše vasi na sploh zelo drugačne od naših. Nimajo nekega središča, vsi krajevni uradi so nekako razmetani po celem naselju. Ulice so strogo pravokotne, parcele hiš pa so se nama zdele zelo velike, ne glede na to, da hiše sploh niso velike ali zidane kot pri nas. V glavnerm so lesene, niso pa redki niti kontejnerji. 

    Večina krajev v dolini Okanagan leži ob jezerih, ki jih je ogromno in so velika, tako da vode res ne manjka.