Če je soditi po letališčih, se je svet že davno globaliziral. Vsa so si zelo podobna; množica ljudi, kultur in značajev. Nekaterim je videti, kot da so stalno na poti so resignirano zdolgočaseni, drugi vznemirjeni in v stalnem iskanju, vsi pa čakajo. Razlika me letališči je menda samo v tem, koliko udobja ti v času čakanja ponudijo. Pariško letališče pri tem ne skopari, v Guangzhou-ju pa je bolj elementarno, brez ležalnikov, boksov z muziko in lounga, kjer bi z Diners kartico morda dobil še kakšen priboljšek. Nič hudega. Tistih šest ur čakanja na Kitajskem se je še najbolj vleklo, verjetno ker je bilo to ponoči po najini biološki uri. Na letalu je adrenalin ob veselem pričakovanju deloval in je čas minil razmeroma hitro.
Prileteli smo torej ob načrtovanem času in tudi prijazne gospodične iz podjetja, kjer sva najela kombi, so naju hitro pobrale. Opravili smo vse potrebne formalnosti, v bližnjem supermarketu sva se oskrbela z začetnimi dobrinami in zapeljala v kamp Takapuna severno od Aucklanda. Najprej po dobrodošlo prho, naseljevanje predalčkov in zdravilni dveurni spanec. Tole je že likof:
Kamp je ob sami obali, ki je videti tako:
V celem dnevu so se po malem izmenjavali oblaki z rahlim pršcem in čisto jasnimi obdobji, temperatura pa je bila še vedno za katke hlače in majico, čeprav zdajle zvečer paše tudi ogrnjena jakna. Morje je vsaj na otip prijetno toplo, a sva zaenkrat še pod vtisom domače zime in bolj sramežljivo odlagava odvečna oblačila.
Popoldan sva se odpeljala še na prvi ogled Aucklanda in naredila tudi nekaj posnetkov, a so ostali na drugiih fotografskih medijih in bodo sledili kasneje. Zdaj je po enajstih zvečer in želiva si le še zasluženega počitka. Lahko noč.
Tomov blog 