• Če je soditi po letališčih, se je svet že davno globaliziral. Vsa so si zelo podobna; množica ljudi, kultur in  značajev. Nekaterim je videti, kot da so stalno na poti so resignirano zdolgočaseni, drugi vznemirjeni in v stalnem iskanju, vsi pa čakajo. Razlika me letališči je menda samo v tem, koliko udobja ti v času čakanja ponudijo. Pariško letališče pri tem ne skopari, v Guangzhou-ju pa je bolj elementarno, brez ležalnikov, boksov z muziko in lounga, kjer bi z Diners kartico morda dobil še kakšen priboljšek. Nič hudega. Tistih šest ur čakanja na Kitajskem se je še najbolj vleklo, verjetno ker je bilo to ponoči po najini biološki uri. Na letalu je adrenalin ob veselem pričakovanju deloval in je čas minil razmeroma hitro. 

    Prileteli smo torej ob načrtovanem času in tudi prijazne gospodične iz podjetja, kjer sva najela kombi, so naju hitro pobrale. Opravili smo vse potrebne formalnosti, v bližnjem supermarketu sva se oskrbela z začetnimi dobrinami in zapeljala v kamp Takapuna severno od Aucklanda. Najprej po dobrodošlo prho, naseljevanje predalčkov in zdravilni dveurni spanec. Tole je že likof:

    Kamp je ob sami obali, ki je videti tako:

    V celem dnevu so se po malem izmenjavali oblaki z rahlim pršcem in čisto jasnimi obdobji, temperatura pa je bila še vedno za katke hlače in majico, čeprav zdajle zvečer paše tudi ogrnjena jakna. Morje je vsaj na otip prijetno toplo, a sva zaenkrat še pod vtisom domače zime in bolj sramežljivo odlagava odvečna oblačila. 

    Popoldan sva se odpeljala še na prvi ogled Aucklanda in naredila tudi nekaj posnetkov, a so ostali na drugiih fotografskih medijih in bodo sledili kasneje. Zdaj je po enajstih zvečer in želiva si le še zasluženega počitka. Lahko noč.

  • Nova Zelandija mi dá misliti na več načinov. Gre za državo, ki je naš antipod in dlje se iz naših krajev na tem planetu ne da. Vse ostalo je bližje. V katero koli smer se odpraviš, je Aotearoa ali Dežela dolgega belega oblaka enako daleč. No, skoraj. Natančno je naša nasprotna geografska širina in dolžina nekaj sto kilometrov zahodno od Južnega otoka v Tasmanskem morju, kar je pri taki razdalji nepomembno. Zračna razdalja med Ljubljano in Aucklandom je 18.092 km in skoraj ni potniških letal, ki jih bila sposobna preleteti v enem kosu. Če bo šlo torej gladko, v 48. urah iz Benetk, s postankoma v Parizu in kitajskem Guangzhou-u. Noge se že veselijo ozkih letalskih sedežev …

    Cilj je otoška država z vrsto otokov, med katerimi sta največja Severni in Južni otok. Tako se imenujeta, preprosto in jasno.

    Od vrha Severnega otoka do najbolj južnega dela dežele je le nekaj več kot 2.000 kilometrov, po vseh doslej zbranih podatkih in pričevanjih okrašenih s prelepo naravo in njenimi pojavi. Značilnost severnega, bolj subtropskega otoka, so čudovite plaže in bogata vulkanska dejavnost, južnega pa zaznamuje dolga veriga Južnih Alp z ledeniki, fjordi in očesu prijetnimi razgledi.

    Bolj poseljen in turistično oblegan je severni otok, južni je bolj znan kot raj za popotnike, željne narave in ne pretirane gneče. Morda z izjemo Queenstowna, ki se ga drži sloves najbolj adrenalinsko nabitega mesta na svetu. Je pač zibelka bungi jumpinga in podobnih pustolovščin. Če je verjeti nekaterim govoricam, južni otok po lepotah obiskovalci radi primerjajo s Slovenijo, njenimi hribi, dolinami in jezeri. Ne glede na različna mnenja se vsi, ki so državo kdaj obiskali, strinjajo da te ne pusti ravnodušnega. Bomo videli.

    Potovanje po Novi Zelandiji je močno čislano tudi v motociklistični srenji in velja kot prava sanjska destinacija. Pred nekaj leti bi bil to kar lep izziv, vreden resnega razmisleka. Zdaj so leta in lenoba naredili svoje in bova veter v laseh raje zamenjala z garsonjero na štirih kolesih. Manjšo garsonjero, pa vendar. Marca bo na južni polobli začetek jeseni, kar je pri nas september in če le ne bo izjemne smole, bi moralo biti še prijetno toplo. Seveda ob upoštevanju stare modrosti, da se na otoku lahko vsi štirje letni časi zvrstijo v enem samem dnevu.