Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Victoria

    Ogledovanje velikega mesta v kratkem času je vedno rahlo stresna in utrujajoča reč. Ali ogledovati peš ali se voziti z javnim prevozom, je boljša podzemna ali avtobus ali pač tramvaj, vedno so dileme. V primeru Victorie na srečo ni bilo teh težav. Avtobus številka 14 (Bokalce – Savlje?) pelje od bližine našega kampa naravnost v mestno središče. Le-to je povsem obvladljivo na noge in sva prepešačila tolikokrat, da sva že srečevala iste ljudi. Malo je pa pomagal tudi vodni taxi. 

    Victoria ni velika in nima nekih svetovno znanih znamenitosti, je pa zelo prisrčno in prijazno mesto. Predmestja z družinskimi hišami se raztezajo daleč izven mestnega središča in vožnja z avtobusom iz enega od takih, kjer je tudi naš kamp, do tja traja kar dobre pol ure. Tudi v poslovnem delu ni neosebnih visokih nebotičnikov. Imenu primerno je večina stavb iz angleško viktorijanskega obdobja, če nisem nevedno ustrelil mimo. Vsekakor v parku pred vladno palačo stoji ponosni kip angleške kraljice Viktorije. Naj omenim, da Kanadčani tistemu, čemur mi rečemo javna lastnina, pravijo property of the crown in še vedno priznajo kralja Karla kot suverena. 

    Tu in tam so spomini tudi na prvotne naseljence. Mimogrede, ravno danes smo bili prisotni na protestu, naj se jim dodeli več pravic. 

    Posebno doživetje je bila ribiška vas s slikovitimi plavajočimi hišami in lokali z ribjimi jedmi. Na vso srečo sva jo obiskala po kosilu, ker bi moj neusahljivi apetit znova naredil veliko škode ali pač veselja gostinski ponudbi.

  • Vancouver Island

    Tako, gore so dokončno za nama. Tehnično je nekaj gora tudi na otoku Vancouver, a tja ne bova hodila. Zadnjih sto kilometrov je šlo pretežno čez zelo rodovitno področje in vsakih nekaj sto metrov so znova stojnice s sadjem in zelenjavo. V tem času prevladujejo buče, jabolka in breskve, čeprav je na oglasnih tablah vse mogoče sadje. Ob cesti so vidne velike plantaže jablan, breskev in borovnic, vse je zelo negovano in zaščiteno. Pred čim, mi ni znano. Trajekti proti otoku Vancouver vozijo z južnega in severnega dela Vancouvra, sva se protu jugu ves čas vozila ob meji z ZDA. Čeprav nama paket najema avtodoma dovoljuje vstop v ZDA, nisva niti pomislila nanj. Brez uradnega dovoljenja bi nama Trump zagotovo preprečil in kaznoval poskus uresničitve ameriškega sna. 

    Trajekti na otok vozijo uro in pol in so zelo pogosti, skoraj manj kot na uro. To ni nenavadno, saj je otok ogromen in gosto poseljen. Čisto na jugu otoka je Victoria, glavno mesto Britanske Kolumbije. Kampirava v bližini mesta jo imava na jedilniku jutri. Verjetno tudi dobesedno, ker nama bo teh zadnjih nekaj dni pasalo malo bolj na easy. Javno mnenje omenja morsko hrano, bogato lokalno zelenjavo in kraft piva. 

    Kar zadeva hrano, sva sicer sinoči jedla čudovite filete lososa, kupljene v supermarketu, tako temno oranžne barve in čvrstega mesa, da so bili prava poslastica. Na splošno so bile doslej vse sveže jestvine, od sadja in zelenjave do mesa neverjetno sveže in kakovostne. 

    Na rezervirani trajekt sva iz previdnosti glede gostega prometa in morebitnih zastojev prišla uro prezgodaj in se sprehodila po ogromni trgovini za lov, ribolov in kampiranje in tole na sliki spodaj so samo ribiške palice,

    tole pa ljubki štirikolesniki:

  • Manning Provincial Park

    Kljub prijetnemu spanju ob jezeru Osoyoos sva dejansko dvakrat prenočila na začetku puščave, ki se razteza proti jugu v ZDA in meja je dejansko čisto blizu. Kraj je povsem v indijanskem rezervatu in končno sva lahko vsaj na hitro izvedela nekaj o njihovem načinu življenja, pa čeprav le v muzejski obliki. 

    Počasi se obračava na zahod proti Vancouvru in avtocesta ravno še toliko zavije proti severu, da se lahko posloviva od prelepih gozdov, hribov, rek in jezer z vožnjo skozi provincijski park Manning. Jutri se bova spustila v dolino in se s trajektom odpeljala še na Vancouver Island. Po vremenski napovedi bo jutri še oblačno, potem pa se začne nekaj dni deževnega vremena, ki ga bova izkoristila za bolj mestne oglede. Če se ozrem nazaj, sva imela doslej idealne razmere. Enkrat samkrat sva po kosilu za pol ure ušla v avtodom, med vožnjo pa imela vsega skupaj kakšno uro dežja. Potovanje bi bilo v vsakem primeru zanimivo, a pogledi s hribov in nanje bi lahko ostali skrivnost. 

    V kampih se vsi pozdravljamo in tu in tam spregovorimo kakšno prijazno besedo. Soseda v zadnjem kampu je zanimalo, kaj sva vse prepotovala in na koncu seveda, od kod prihajava. Ko sva se že pripravljala na pojasnilo, kje tiči Slovenija, nama je predstavil ženo Hrvatico in z Marijo iz Like, ki je že trideset let v Kanadi, smo se prav prijetno pogovorili.