Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Rotorua

    Morda najbolj pogosto omenjana novozelandska znamenitost, vsaj kar zadeva severni otok, je Rotorua.  Pritajena vulkanska dejavnost, ki se kuha pod zemeljsko površino in poteka od severovzhoda proti jugozahodu severnega otoka, je najbolj izrazita ravno v tukaj. Rotorua je hkrati tudi središče maorske kulture, ljudstva, ki je Novo Zelandijo s polinezijskih otokov davno pred belci naselilo v preprostih lesenih kanujih. Kako jim je to uspelo brez navigacijskih naprav in GPS-ov, ni znano, ker niso poznali pisave in se modrosti niso ohranile, kot bi si želeli. Potem smo prišli belci in jih osrečili s pisavo, vero in alkoholom, zato je danes drugače. Čeprav ni potrebno veliko, da opaziš, da Maori po pravilu opravljajo slabše plačana dela, imajo za razliko od mnogih podobnih svetovnih ljudstev kar spodoben položaj. Maorski jezik je ob angleščini uradni jezik in tudi iz imen krajev je videti, da si angleški gospodarji niso prilastili ravno vseh zaslug za to, kar je danes Nova Zelandija. Potrditev za to sva dobila v muzeju v Rotorui, ki sva ga obiskala med zoprnim dopoldanskim dežjem.

    Rotorua je mesto, ki živi dobesedno na pokrovu kipečega lonca. Na vsakih nekaj deset metrov se iz zemeljskih por dviga para in pogosto vonj po žveplu. Zvečer, ko sva prišla v kamp, je bilo še lepo vreme in vonja ni bilo čutiti. Ponoči je začelo deževati in sem prevohal ves avto, kje nama je ostala kakšna pokvarjena hrana ali postana odpadna voda, preden sem se zavedel, za kaj pravzaprav gre. 

    Po muzeju sva dopoldan najprej obiskala maorsko vas Whakarewarewa, ki je postavljena točno sredi vročega geotermalnega dogajanja. 

    Vodič po vasi in pojavih je vaščan, ravno tako tudi kulturno-umetniško društvo, ki nam je prezentiralo znameniti ples haka in nekaj drugih maorskih uspešnic. Ko omenjam hako, velja omeniti, da so novozelandski igralci rugbija (t.i. All blacks) dolgoletni svetovni prvaki in njihova značilnost je, da pred tekmo vedno zaplešejo ta obredni ples. Ljudje, povem vam, da ga po mojem ni junaka, ki se mu ne bi malo zatresle hlačice, ko to naredijo stopetdesetkilski silaki. 

    Žal je bila prireditev v dežju in smo bili obsojeni na soparno dvoranico. Obisk sva zaključila z maorskim kosilom, ki ga seveda skuhajo kar v vročih vrelcih. Danes sta bila na meniju govedina in piščanec s krompirjem in kumaro, ki pa je pravzaprav neke vrste sladki krompir in ena od redkih kultur, ki so jo prinesli prvi maorski priseljenci. 

    Za fotografije spodaj me boste morda obtožili, da sva jih posnela v kakšni opuščeni separaciji ali gradbišču, ampak to je treba videti v živo. Vulkanizmi me od nekdaj neznansko zanimajo in v kraju Waitapo si je narava res dala duška. Kaj le se šele dogaja pod površjem!? Uživajte!

  • Bay of Plenty

    Novozelandcem bi težko oporekali, da storijo skoraj vse, da bi ohranili edinstvene rastline in živali, ki jim jih je narava dala v oskrbo, ko sta se otoka odcepila od nekdanje praceline. Tak je smolnati kauri, eno najvišjih obstoječih dreves. Drevo se prehranjuje prek manjših površinskih korenin, ki so krhke, hkrati pa je rastlina zelo dovzetna za bolezni in pospešeno izumira. Zdaj so na ogled v varovanih okoljih, kjer obiskovalce vljudno prosijo, da se rastlinam ne približujejo in si pred ogledom razkužijo obuvala. Največje primerke si je moč ogledati na severu, v pokrajini Bay of Plenty v osrednjem delu severnega otoka pa stoji rastlina s kar impozantnim premerom debla 2,7 metra. 

    Izobilja v tej pokrajini res ne primanjkuje; tu je glavnina geotermalnih aktivnosti, bogato rastje tropskih sadežev in atraktivne reke in potoki. Med sadeži, ki jih v tem času nudijo lokalni pridelovalci, so avokado, mangi, pasijonke in limone, pa seveda tudi nam bolj domača jabolka in breskve. 

    Najin današnji dan je bil še najbolj povezan z vodo. Po ogledu prej omenjenem kauriju sva šla do slapu  reke Kaiate:

    in nato še do slapov reke Okere, znane po raftanju, kjer se avantura konča z dih jemajočim sedem metrskim spustom po slapu. Danes junakov nisva uspela videti, sva si pa lahko predstavljala, da ni ravno mačji kašelj. 

    Dan ogledov sva zaključila na izviru reke Hamurana in njeno idilično okolico. Izvir objema gozd mogočnih kanadskih rdečih smrek, ki so jih davno nasadili, da bi pridelovali trši les, pa se v večjih količinah očitno ni obneslo. 

    Vsi vodiči po Novi Zelandiji poudarjajo, naj obiskovalci kljub na videz obvladljivi razdalji od skrajnega severa do juga države (približno 2.400 kilometrov) ne podcenjujejo časa potovanja in naj si za ogled obeh otokov vzamejo minimalno tri tedne, raje več. Vse bolj ugotavljava, da to povsem drži. V Evropi smo navajeni po avtocestah prevaliti ogromne razdalje v kratkem času, tu pa naglica očitno ni glavno vodilo. Hitrost je tudi na avtocestah omejena do največ 100 km/h in nihče, ampak res nihče, ne vozi hitreje. Največ cest je običajnih dvopasovnic, ki so na mnogih mestih ravne in pregledne, a vozniki prehitevajo samo na mestih, kjer je zaradi vzpona dodan še dodatni pas. Zato se je vsaj doslej izkazalo, da je pametno za razdaljo 100 kilometrov računati kar na dve uri do dve uri in pol. S tem spoznanjem nama iz načrta na žalost izpada obisk Belega otoka, ki je delujoč vulkan, a je 50 kilometrov od obale in to iz kraja močno stran od začrtane poti. Vse pač ne gre v omejenem času, nekaj mora ostati za naslednji obisk …

  • Coromandel

    Jugovzhodno od Aucklanda je polotok Coromandel, kamor med kopalno sezono radi hodijo tudi sami Kiwiji. Tam ni 90 milj dolgih plaž, kakršna je na severovzhodu severnega otoka in je žal predaleč za najine tri tedne, so pa zato precej bolj atraktivne. Na srečo je visoka sezona že ponehala in razen nas turistov ni prehudega navala. Pot od Aucklanda do Coromandla gre precej časa po ravnini, nato pa se strmo dvigne in znova strmo spusti do morja. Na ravnini so večinoma pašniki, površin s posajenimi kulturami je razmeroma malo. Po statistiki je na Novi Zelandiji približno 4,5 milijona prebivalcev, na vsakega pa naj bi prišlo kakšnih 100 ovac. No, midva sva jih doslej videla nekaj deset; precej več pač govedi. Toliko o stereotipih, čeprav je to šele začetek. 

    Najprej sva si ogledala sotesko Karangahake, kjer so v 19. stoletju kopali zlato. Kraj je imel v tistih časih približno 2000 prebivalcev in je bil prvo mesto (danes so ostale le ruševine objektov), kjer so v cianidnih tankih ločevali zlato in srebro od ostalih rud. Verjetno je bila nadgradnja objektov lesena, ker videti ni več prav veliko, betonske temelje in ostanke železnih naprav. Zanimivo je pa rastlinje, ki spominja na neke vrste palm ali orjaških praproti, ki ustvarja gosto senco in vtis pragozda. 

    Morda bo doma kdo vedel, za kakšne rastline gre. 

    Ceste so brezhibne, lepo urejene in čeprav pri vzponih in spustih močno vijugaste, zelo varne in dobro označene. Vožnja po levi ne dela nobenih preglavic, le včasih malo iščem tretjo prestavo, ker je menjalnik na levi roki. Asfalt je precej bolj grob, kot smo ga navajeni in kot sem opazil, so tudi pnevmatike na avtomobilih drugačne. Bolj so poudarjeni vzdolžni žlebovi, prečnih je precej manj. Oprijem je zato odličen, me je pa sosed iz včerajšnjega kampa opozoril, da so na mestih, kjer na novo preplastijo cesto, zelo ostri kamenčki, ki radi priletijo v vetrobransko steklo. Njemu so jo na poti že zamenjali. 

    Ena najbolj znanih novozelandskih plaž je Cathedral Cove, kjer je erozija morja in vetra iz peščenjaka izklesala atraktivne monumente. 

    Morje je čudovito modro in še vedno dokaj toplo, posejano z vrsto malih otočkov,

    plaža pa lepa mivka brez blata in naplavin morske trave.

    Pot do tega malega raja si moraš zaslužiti s polurnim sprehodom s parkirišča, a si lepo poplačan. 

    Malo južneje od Cathedral Cove je še ena znamenita plaža, Hot Water Beach. Približno 2.000 metrov pod obalo je reka raztaljenih kamnin, katerih para prodira proti površini. Ob oseki si v mivko lahko izkoplješ kotanjo, se vanjo uležeš in te topla voda prijetno greje. Seveda moraš zadeti mesto, kjer se bo to zgodilo in tako nastane pravo malo tekmovanje, komu je uspelo. Videti je potem tako: 

    V bližini plaže cveti posel z najemom (ali za bolj zahtevne z nakupom) priročnih lopat, ki ti lahko zagotovijo konkurenčno prednost. Da smo ljudje po svetu res zelo podobni, so dokaz tisti, ki jim je že zgodaj uspelo in ponosno vztrajajo, dokler jih ne odplakne plima. Podobno kot dedek, ki je prvi zjutraj prinesel brisačo na jadransko plažo.

    Prespala bova kar v bližini tega kraja v lepo urejenem kampu. Vse, ki vas skrbi najino morebitno hiranje na potovanju, naj potolažim, da sva si za večerjo privoščila krasne jagnječe zrezke s prilogo, ki sva jih poplaknila z nič manj znanim in čislanim novozelandskim Sauvignonom blanc. Do slišanja.