Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Zahodna obala

    Današnji dan sva v celoti preživela ob zahodni obali južnega otoka. Pot med Westportom in Greymouthom po Lonely Planetu sodi med deset najlepših svetovnih obalnih cest. Drugih devet na poznam, a ta je res enkratna. Ves čas je ne levi strani gozd, ki se dviga proti Južnim Alpam, na desni pa razčlenjena obala, z valovi, kakršnih na našem pohlevnem Jadranu ne poznamo. Vreme je bilo sončno z nekaj vetra in samo predstavljam si lahko, kako grozeči morajo biti valovi ob močnem vetru ali neurju. 

    Najprej sva si nekaj kilometrov južno od Wesporta ogledala kolonijo tjulnjev, ki imajo v tem času mladiče in se sončijo po skalah. Kot običajno, jih boste morali na spodnjih slikah zaradi omejenih možnosti tabličinega fotoaparata malo poiskati; bogato bo nagrajen. kdor jih najde največ. Morje se fantastično peni in s kamero sva naredila kar nekaj materiala. 

    Nekaj deset kilometrov naprej je kraj Punakaiki z znamenitimi palačinkastimi skalami. Apnenčaste skale, ki jih morje spodaj stalno erodira, so sestavljene v plasteh in je dejansko videti, kot bi naložili plošče drugo na drugo. Na razglednih tablah piše, da geologi ne poznajo natančnega razloga za tako strukturo.

    Pred ogledom Punakaiki-ja sva pravzaprav naredila napako in prespala preveč severno. Najboljši čas za ogled je namreč ob plimi, ko valovi v breznih med skalami ustvarjajo veličastne fontane, spremljane z mogočnim grmenjem. Žal je bila danes plima že ob sedmih zjutraj in ker sva morala v Westportu še tankati, nisva uspela pravočasno prispeti. Nekaj malega spektakla je vseeno videti spodaj:

    Pot sva nato nadaljevala do Greymoutha in naprej proti ledeniku Franz Josef. Kar zadeva mest, na primer Westport ali Greymouth, ni kaj prida opisati. Obe mesti sta urbanistično dolgočasni, z vzdolžnimi in pravokotno prečnimi ulicami, vse je do zadnjega kotička asfaltirano. Vsi objekti so pritlični, nikjer ni visokih stavb. Ti kraji še najbolj spominjajo na mala ameriška mesta, ki jih pogosto vidimo v filmih. 

    Oskrbujeva se največkrat v trgovinah Countdown, kar zna biti njihov Mercator (če ga ni medtem že kdo kupil, recimo Avstralci), včasih tudi v 4-season ali New World. Ti supermarketi so veliki in dobro založeni, a vseeno imam občutek, da novozelandci le niso v tolikšni meri obremenjeni z megastori, kakršni kar naprej rastejo vpri nas v Evropi. Ceste sem že večkrat omenjal, a zmerni konzervativizem glede nenehnega napredka je videti tudi po voznem parku. Na deželi iz razumljivih razlogov prevladujejo terenska vozila, večinoma japonska in druga azijska, sicer pa je videti tudi avtomobile evropskih znamk, zlasti volkswagen in BMW. Niso redki tudi starodobniki iz 50-ih in 60-ih let, večinoma angleške izdelave in to ne v smislu razkazovanja, pač pa kot čisto uporabna vsakdanja vozila. Celo radijske postaje vrtijo sodobne uspešnice, a vmes mnogo stare dobre klasike, Beatlov in drugih lepih melodij. 

    Ravnokar sva pojedla večerjo, v mehiškem slogu, z nekaj malega mesa in veliko zelenjave. Tudi jagnjetine se bom tu najedel do sitega; meso ki ga kupiva v trgovini je prvovrstno, mehko in mlado. Kar žal mi je prijateljev avtodomarjev, ki jih zvečer vidim pogrevati pripravljene jedi v mikrovalovkah kampovih kuhinj, ko pa je tako hitro lahko pripravljen božanski obrok. To je nagrada za celodnevno iskanje doživetij, vožnjo in zbiranje fotografskih vtisov. Nič ni lepšega kot rekapitulacija lepo preživetega dneva, zalitega s kozarčkom vina. Danes je bil na sporedu shiraz White Label letnik 2013 (za katerega se je izkazalo, da je avstralski).

    Bodi dovolj za danes, še en posnetek rečice, ki se ji ne spomnim imena. Ob njeni obali sva nabrala več svetlikajočih se kamenčkov, za katere sva prepričana, da so zlato. Vrneva se bajno bogata …

  • Abel Tasman NP

    Potovanje z avtodomi je na Novi Zelandiji zelo popularno in veliko je tudi agencij, ki jih oddajajo. Ne bom razglabljal o tem, katera je najboljša, vsak si sam najde razmerje med ceno in udobjem, ki ga želi. Edini nasvet, ki ga dam morebitnim zainteresiranim, je da prej na forumih poiščejo mnenja bivših najemnikov. To največ šteje in ne velja samo za NZ. 

    Itinerar, kot ga imava midva, ni nič nenavadnega in ga deliva z množico drugih, ki obiščejo severni in nato južni otok. Tako imava tudi občutek, da se v kampih večkrat srečamo z istimi ljudmi. Največ avtodomarjev v tem času je Nemcev, nekaj sva srečala tudi Američanov in Kanadčanov, sicer pa je veliko tudi Avstralcev, ki so tu redni gostje. Spiva najbolj pogosto v kampih verige 10 ten Holidays, ker so zelo lepo urejeni in opremljeni. Skupaj z brezžičnim internetom pride nočnina do 50$, kar je približno 35€. Vedno imava elektriko, topel tuš in izredno čiste sanitarije, skoraj povsod imajo tudi pralne stroje, da bova te dni lahko opravila tudi žehto. 

    Ko že omenjam cene, nimam občutka, da je pretirano drago. Cena goriva je nominalno zelo podobna, med 1,2 in 1,3 NZD. Ta je trenutno 0,70 EUR in meteorološko rečeno rahlo raste. Hrana je v povprečju nekaj takega kot pri nas, nekatere stvari še cenejše. Vstopnine so od 10 NZD naprej, kar je za določene stvari kar drago, a je treba tudi priznati, da je marsikaj brezplačno. Že omenjeni muzej Te Papa na primer, nima vstopnine. Vino je nekaj dražje, med 10 in 20 NZD, a kar sva pila doslej, je božansko. Vsak večer popijeva buteljko. Brez tega ne gre, to je dnevni likof. 

    Danes sva obiskala del narodnega parka Abela Tasmana na severu južnega otoka. Narodnih parkov je v NZ 14 in se skoraj dotikajo drug drugega. Za razliko od severnega, naju je južni otok pričakal mnogo bolj gozdnat in razčlenjen. Ob morju so velike ravnice, ki se strmo dvignejo visoko v hrib in na drugi strani znova spustijo v rodovitno dolino. 

    Gozdovi so čudoviti in gosti, polni tudi raznih nenavadnih tropskih rastlin. 

    Osramočeno priznavam, da je rastlina, ki sem jo na začetku potopisa opisoval kot vrsto palme ali praproti, pravzaprav Ponga (Cyathea dealbata), endemična novozelandska srebrna drevesna praprot in jo imajo celo kot državni simbol. Raste skoraj povsod po NZ, le višje po hribih je nisva opazila. 

    Tole je bilo še posebej zanimivo:

    S hribov v dolino je videti pa tako:

    Popoldan sva se s severa prek hribov in skozi soteske

  • Wellington

    Tisto o ovcah vzamem nazaj. Bolj ko potujeva proti jugu, več jih je in z njimi se spreminja tudi pokrajina. 

    Po Rotorui sva se zapeljala do južnega dela jezera Taupo, misleč da bova naslednji dan raziskala njegovo okolico. Vendar se je po večernem načrtu izkazalo, da so do Wellingtona dobre štiri ure vožnje, kar bi pomenilo prihod šele zvečer. Ker gre navsezadnje za glavno mesto NZ in imava trajekt na južni otok rezerviran že ob 10:30 naslednji dan, ne bi imela kaj dosti od njega. Napotila sva se torej kar naravnost proti jugu. 

    Pokrajina od jezera Taupa proti Wellingtonu je bolj ali manj dolgočasna. Precej je ravnine, porasle le z nizkim grmičevjem in ja, povsod so ovce. Kmetije nimajo nobenih hlevov, živali, tudi govedo, so stalno na svežem zraku in kosijo ogromne pašnike. Povsod so nasajena drevesa s širokimi krošnjami, da nudijo živalim senco v poletni vročini. Ta je očitno bila, ker je trava kar precej porumenela. Obisk v muzeju kasneje bo razkril, da je bila cela NZ pred prihodom kolonialnih angležev gosto prekrita z gozdom, ki pa so ga neusmiljeno iztrebljali in praktično ves les tovorili v Evropo. Na mnogih mestih danes je videti intenzivno pogozdovanje. 

    Ne morem si kaj, da ne bi še enkrat omenjal cest. Ves čas sva se vozila po State Highway 1, torej glavni prometni žili, pa je čisto navadna dvopasovnica in je prav nič ne moti, da ima na nekaterih mestih  ovinke za skoraj 180 stopinj in je priporočena hitrost 25 km/h. Ali pa so sredi ravnine zapornice, ker jo prečka železnica. Vse je seveda brezhibno in pravočasno označeno. 

    V Wellington sva se pripeljala okrog pol treh popoldan in že med iskanjem parkinga naletela na prenočišče za avtodome, praktično v centru mesta in le pet minut do trajekta. Parkirišče je bilo opremeljeno  z vsem potrebnim: elektriko, kopalnico in straniščem, le brez interneta je, zato je poročilo z zamudo. Za kosilo sva nameravala pojesti fish-and-chips, ki naj bi kot v Veliki Britaniji bil prva izbira med prigrizki. Po slabi uri neuspešnega iskanja sva pristala v Abrakebabri. Ta se s plaketami po zidovih in pred vhodom hvali z nagradami za najbolj kakovosten kebab in drugo orientalsko jedačo in odločitev res ni bila slaba. Za spodobno ceno sva dobila ogromni porciji mesa, zelenjeve in riža, da sva se kar spogledala. Rekoč “dan bo še dolg” nisva pustila niti mrvice.

    Wellington je stisnjen v okrogel zaliv in je znan po stalnem vetru. Vreme se je iz pretežno sončnega spremenilo v bolj oblačno, tu in tam je prineslo tudi kakšno dežno kapljo. Po obilnem kosilu sva se uprla vabljivemu popoldanskemu dremežu v avtu in se namesto ogleda raje odpravila v znani Muzej Nove Zelandije – Te Papa (ang. our place). Predstavljene so vse njene značilnosti, od naselitve z maorsko kulturo in običaji, potresne in vulkanske dejavnosti, do edinstvene flore in faune. Muzej je sodobno interaktiven, poln simulacij, multimedijskih posnetkov in nazornih prikazov, tako da lahko v njem preživiš cele ure, ne da bi se dolgočasil. 

    Večerni sprehod pred spanjem je bil prijetno presenečenje, ker se je ravno ta in naslednji dan na trgu v pristanišču odvijal festival vzhodnoazijskih kultur. Povsod so bile postavljene stojnice s tajsko, indonezijsko, polinezijsko in podobno hrano, na dveh odrih pa so se predstavljali s plesi in glasbo. Na žalost (ali morda srečo!?) sva bila kljub večerni uri še krepko sita od kosila in sva se posladkala samo s sladoledom eksotičnih okusov. 

    Wellingtona nisem poslikal s tablico in ga bo lahko videl, kdorkoli bo še zdržal tole klobasanje po najini  vrnitvi, sicer pa ni bil videti ravno izjemen. V centru so visoke poslovne stolpnice, na obali pa kot v vsakem obmorskem mestu živahno.

    Danes dopoldan sva za nekaj časa zapustila severni otok in se s trajektom preselila na južnega. Cookov preliv, ki velja za eno nevarnejših svetovnih morij, je bil zelo prizanesljiv in nas ni posebej guncalo. Vožnja traja le dobre tri ure, pri čemer ladja na južnem otoku pristane v kraju Picton, skritem v zavetju številnih otočkov. Tole je po prvem stiku z njimi:

    Iz Pictona sva se po zaviti gorski cesti odpeljala proti vzhodu do mesta Nelson, kjer sva se oskrbela z novo zalogo jestvin in nadaljevala do kraja Motueka, ki je blizu narodnega parka Abela Tasmana. Tega si bova ogledala jutri. 

    Ne glede na vidno oblačno vreme na sliki zgoraj imava z vremenom kar precej sreče. Severnemu otoku se jutri približuje tropski ciklon Pam, ki se je s 300 km/h močnim vetrom najprej razbesnel na otočju Vanuatu, zdaj pa bo nekoliko opešan oplazil tudi NZ. Pomaknil se bo bolj vzhodno in ne ne bo dosegel južnega otoka, zlasti ne zahodne obale, kjer bova nadaljevala. Napoved tam za naslednjih nekaj dni je sončno z nekaj malega vetra. 

    Preden se za danes posloviva, še portret navdušenega kuharja, ki pripravllja večerni obrok.