Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • The Catlins

    Čeprav jo na koncu čaka bridka usoda, tukajšnja živina in drobnica preživi lepo življenje. Živali niso v hlevih in celo življenje preživijo na prostem, na ogromnih sočnih pašnikih. Pričakovali bi, da gre glede na statistične podatke za ogromne črede, a je daleč od tega. Pasejo se na velikih površinah, ki so urejeno ograjene in jih verjetno preprosto prestavijo na drug pašnik, ko enega popasejo. Končno je čas, da vidite tudi ovce:

    Očitno ne marajo fotografiranja in so takoj obrnile hrbet, ko sem se jim hotel približati. 

    Catlins je področje na samem jugu južnega otoka. Največji kraj je Intercargill, pristanišče v zalivu, varnem pred vetrovi. Občutek imam, da sva področje obiskala ob najbolj primernem vremenu; bilo je sončno in le zmerno vetrovno. Pokrajina je popolnoma ravna, brez naravnih barier in vetrovi tukaj morajo biti pasji. Vedno prihajajo z zahoda, tako da so drevesa in vse drugo rastje zgledno počesana v eno smer. Žal se to na spodnji fotografiji bolj slabo vidi.

    Spodnji svetilnik je postavljen na vetru zelo izpostavljenem mestu. Narejen je bil skoraj v celoti iz lesa kaurija, pri čemer je temelj posebej obtežen z lokalnimi skalami, da naprava zdrži neprijetne pogoje, ki jim je izpostavljena. Postavljen je bil ob koncu 19. stoletja, kmalu po brodolomu potniškega parnika, ki je na poti proti Melbournu zadel in se potopil na bližnjih čereh. Ta, Waipapa Point svetilnik, je bil med zadnjimi lesenimi tovrstnimi objekti na NZ. 

    Nekaj deset kilometrov naprej sva v zalivu Curio zaman čakala na rumenooke pingvine, ki imajo v tem času mladiče in bi načeloma lahko bili prisotni. Očitno so bili v šoli v naravi. 

    Kot vsepovsod ob obalah NZ so tudi tu stalni čarobno divji valovi, k stalno butajo ob obalo. Na obali je veliko morske trave ali še bolje iz dna morja izpuljenih halug, ker imajo veje kot hobotnične lovke, le da so votle in lahke, ko jo dvigneš. Na peščenih plažah je ogromno školjk, vendar niso nič posebej zanimive. Ob obalah NZ se sicer na veliko nabirajo školjke Paua, ki so na zunaj podobne našim klapavicam, le da so nekoliko večje, notranja stran pa je biserno mavrična in so zato hvaležen material za bolj ali manj kičaste spominke. So pa menda zelo okusne in domačini ne vidijo radi, da jih turisti nabirajo (tisti, ki vejo kako in kje).

    Evo še malo morja:

    Kar zadeva gozda, so ga na jugu skoraj v celoti iztrebili in ga šele v zadnjem času znova nasajajo. Najprej sva imela občutek, da na tej širini ni več značilne Ponge, pa sva jo opazila znova kmalu, ko se je cesta dvignila malo višje. Gozd je na NZ res góst. Poraščen je od krošnje do tal in mimo poti ne stopiš prav nikamor. Ne poznam tropskega gozda, ampak mora biti nekaj podobnega. Če kakšna veja raste postrani ali je drevo na pol podrto, ga takoj obrastejo ovijalke in mahovi, ali pa ga naselijo kakšna gozdna bitja:

    Z juga se počasi seliva na vzhodni del južnega otoka in danes sva stacionirana v mestu Dunedin. Jutri si znova obetava, da bova uspela videti pingvine. 

  • Queenstown

    Če moram najti težavo na potovanju, je to gotovo avtoradio. Čeprav je avto opremljen z zanesljivo nemško tehnologijo, radio lovi le v bližini mest ali na ravnicah, čim gremo med hribe, signal počasi izginja. In v tej deželi je hribov veliko. Enkrat sem že omenil, da NZ včasih po lepih razgledih in pokrajini primerjajo s Slovenijo in to po svoje kar drži, ampak na precejšnjo potenco. Bledov, Bohinjev in Logarskih dolin je tu nešteto. Ko bova urejala fotografije, bo verjetno nastala cela zmeda, kje že je bil določen posnetek narejen, saj se neverjetni pogledi vrstijo kar drug za drugim. 

    Muzika na nekaj urnih vožnjah se kar prileže in včasih nama manjka. Najini otroci bi se ob tem morda začudili, češ za to pač poskrbiš s telefonom, USB ključki in podobnimi sodobnimi gadget-i, a sva bolj stare šole in rada slišiva lokalne novice, dogajanje v državi, vremensko napoved in trenutne uspešnice. Ko gre za novice, so v prvem planu družinske nesreče, drobni kriminal in šport. O politiki ne duha, ne sluha. Le kje so tu Janše, Bratuškove in vladine afere? Le kako živijo tako indolentno življenje!? 

    Včeraj sva se v Wanako pripeljala v kratkih hlačah in majici, a sva povečerjala v avtu, ker je zunaj precej pihalo. Se je pa ponoči ohladilo na reci in piši bore 3 stopinje in naju je prezeblo kot mačka. Med opremo imava sicer tudi kalorifer, a je bil zaradi raztegnjene postelje založen v spodnjem predalu in sva trmasto vztrajala skoraj do jutra, ko sva ga končno osvobodila in sedela ob njem kot ob tabornem ognju. Dan je bil potem sončen in toplejši, a sva po sprehodu po Wanaki z gretjem na polno podaljšala prti Queenstownu. To je bilo slovo od Wanake:

    Queenstown za razliko od večine krajev na NZ ne počiva in ne vabi obiskovalcev, naj noč preživijo v udobnem hotelčku, čez dan pa naj pridno pritiskajo sprožilce fotoaparatov ob naravnih lepotah. Tu se mora dogajati, ves čas! Ne pozabimo, Queenstown je zibelka bungy jumpinga in tega slovesa si očitno ne da vzeti. Izmišljujejo si nove in nove adrenalinske atrakcije. Takoj, ko sva parkirala, je nad jezerom nekdo lebdel na vodnem curku. Upam, da se vidi na sliki.

    Po jezeru se podijo gliserji, v zraku so paragliderji, po hribu drvijo mountain bikerji, po ulicah je ogromno mladine. 

    Pred potovanjem sem si za sveto obljubil, da bova šla na Shotover Jet, ki je polurna dirka z neverjetno močnim motornim čolnom po kanjonu reke in za razliko od bungija ni bojazni, da na poti izgubiš zobno protezo ali dokončno izpahneš bolno koleno. Vendar pa je bila po nočnem hladu misel na mrzlo vodo preprosto strašljiva. Letom primerno sva se z gondolo odpeljala na bližnji hrib in od tam občudovala jezero Wakatipu in gore naokoli. Če bi bil še enkrat star dvajset let, tega kraja ne bi izpustil za nič na svetu. 

    Po Queenstownu sva morala sprejeti morda najtežjo odločitev na potovanju in preskočiti ogled Fjordlanda z znamenitim Milford Soundom, enim od najlepših svetovnih naravnih razgledov in pešpotjo. Vremenska napoved za kraj ni bila najboljša, pot tja, dolga približno 170 ovinkastih kilometrov, pa je potrebno opraviti tudi nazaj, ker ni druge. Usmerila sva se torej proti skrajnem jugu, do Invercargilla, ki je na približno enaki geografski širini kot mi, seveda južno. Kraj je med drugim znan tudi kot pristanišče, od koder potekajo odprave proti Antarktiki, čeprav je ta še hudo daleč. Če ne drugega, si tu obetava, da bova končno videla pingvine in morske leve. 

  • Ledeniki

    Ledenika Franz Josef in Fox sta znana po tem, da sta ena redkih, ki sežeta skoraj do morja oziroma tako nizko. Prvega je leta 1865 v čast avtroogrskemu cesarju poimenoval avstrijski geolog in raziskovalec Julius von Haast. Po slednjem je dobil ime tudi kraj, kjer državna cesta številka 6 zapusti zahodno obalo in prek nizkega prelaza (tudi Haast) preči Južne Alpe proti jezeroma Wanaka in Hawea. 

    Od parkirišč do vsakega od ledenikov je urica hodá, pri čemer je ta čas z leti vse daljši, saj se ledeniška morena tudi tu pomika vse višje. 

    Do ledu se zdaj lahko pride le še s helikopterjem in vodičem, navadni obiskovalci lahko moreno občudujejo le z varne razdalje. Helikopterjev, ki vozijo na ogled ledenika, je veliko in so pravzaprav moteči; zdi se ti, da se odpravljaš na fronto in ne ogled, a doživetje mora biti enkratno. Žal s ceno 425 NZD po osebi ni bil v okviru najinega proračuna. 

    Prilagam še portret ledenika Fox, ki je od Franz Jožefa oddaljen le borih trideset kilometrov. 

    Kot rečeno, se približno 60 kilometrov južno od ledenika Fox v kraju Haast cesta z obale preusmeri v notranjost. Tu sva hotela nekaj pojesti in sva navigacijski napravi naročila, naj naju pelje v center mesta, pa se je ustavila pred manjšo gostilnico, za njo je bilo morda še pet hiš. Nič hudega, končno sva prišla do fish-and-chips, ki sva ga poplaknila z L&P, popularno novozelandsko (seveda edinstveno!) gazirano limonado. Le-to zdaj izdeluje in polni lokalna izpostava Coca Cole. Glede kakovosti hrane nisva ravno merodajna, ker sva zaradi namernega izogibanja krompirju slednjega z velikim tekom zmazala. 

    Za slovo od zahodne obale Južnega otoka je narava poskerbela še za nekaj lepih pogledov, na primer tale:

    Pot v notranjost najprej sledi rečnemu toku, potem pa se po nekaj zavitih soteskah odpre pogled proti dolinam med hribi:

    in nato proti jezerom. Tole spodaj je 35 km dolgo jezero Hawea, ki leži na nadmorski višini 342 m

    Vzporedno zahodno z jezerom Hawea leži jezero Wanaka, ki je dolgo 45,5 kilometra in je nekoliko nižje, 277 metrov nad morjem. Na enem delu se jezeri skoraj stikata. Ob Južnem delu Wanake bova nocoj prespala. 

    Kdor gleda televizijski program 24 Kitchen, je gotovo že kdaj zasledil novozelandsko kuharico Annabel Langbein, ki v svojem vrtu ali pri svojih prijateljih v okolici jezera Wanaka puli in skubi biološko neoporečne pridelke in iz njih pripravlja prekrasne domače jedi. Kamera se pri njej vedno sprehodi še čez jezero proti goram v daljavi in tudi ti prizori so malo pomagali k odločitvi za potovanje. Annabel, pazi se, prihajava!