Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Timaru

    Nad hrano tukaj sem pravzaprav malo razočaran. Dejstvo je, da Novozelandci podobno kot Britanci ne slovijo po kulinariki, a glede na že omenjeno kakovost gojenja živine bi vseeno pričakoval več. Ko sva prihajala sem, sem se že v naprej veselil bogate palete ovčjih sirov in drugih mlečnih izdelkov, pa ni nikjer nič posebnega. Res je, da nakupujeva bolj ali manj v večjih supermarketih, a tudi v mestih nisva naletela recimo na specializirane mesnice, delikatesne trgovine ali trgovine samo z mlečnimi izdelki. V supermarketih so vse reči pakirane. Meso je res prvovrstno in narezano natančno tako, kot se za določeno jed spodobi, a nikjer mesarja, ki bi ti iz velikega kosa “izšniclal” želeni kos. Domači siri so vsi vakumirani v nekakšne večje ali manjše opeke. Prevladuje chedar, kar je ostalega pa je ne-bodi-ga-treba uvoženo – francoski brie in camembert, danski danish blue in podobno. S težavo sva našla čudovito mazav domač sir z zeleno plesnijo, nekaj podobnega naši cambozoli, a je bolj pikanten in sva ga kupila že drugič. 

    Podobno razočaranje so sladice. Potem, ko nisva našla ničesar puhastega in drugače slastnega, sva se hotela potolažiti z dobro čokolado, pa sva na najbolj elitni videla napis, da ima celih 33 odstotkov kakava. Je torej pri ostalih dodan le za vzorec?! Ne, res niso nič posebnega. 

    Zelenjava in sadje sta za razliko od že opisanih eksotik, ki jih je pri nas manj, precej podobna in enako velja tudi cenovno. Imajo pa reveži menda navado, da omak in prilog ne delajo sami, pač pa je vse pakirano za hitro pripravo. Ko sva na primer iskala običajne testenine, sva komaj našla take, ki nimajo zraven pakirane še vrečke, ki jo pogreješ v vodi in jo prelito čez pašto oznaniš kot poln obrok. 

    Glede na to, da je NZ otoška država, sva si obetala do sitega se najesti rib. Doslej še nisva videla ribarnice, v trgovinah pa so samo sveži ali zmrznjeni fileti. Dolgčas, vam rečem. V mnogih trgovinah imajo sicer sveže školjke, za kar imava pa žal premajhno posodo. Slednja je v avtu natančno odmerjena (samo dva krožnika in dva pribora), a so kozice in ponve sicer uporabne in dobro shajava z njimi. Največkrat jeva v kitajskem ali mehiškem slogu, z nekaj mesa in veliko različne zelenjave. Vmes si privoščiva dobre zrezke (jaz vedno navijam za jagnječje, njam, njam!). Včeraj sva jedla orjaške biftke in Dobruš je rekla, da je zrezek jedel njo in ne ona njega, tako velik je bil. 

    Če sva prek dneva v mestu, si privoščiva kakšen priročen lunch, sicer pa je običajen obred priprava večerje po prihodu v kamp. Najprej odpreva steklenico vina kot nagrado za celodnevni trud, Dobruš kuha, jaz pa s podlago nekaj kozarčkov pišem ta blog. Odpustite poetu, saj ne ve, kaj počne …

    Današnji dan je bil bolj dolgočasno deževen, zato o dogajanju bolj malo. Prespala sva ob jezeru Tekapu, v kampu, polnem peska, Kitajcev in račk, ki so nama dežurale pri mizi med večerjo. Ponoči in zjutraj je deževalo in odpeljala sva se nazaj na obalo, v Timaru. Kraj je velik kot na primer Jesenice in približno tako tudi zanimiv. Naredila sva krog, pojedla tajski krožnik in zdaj sva v Christchurchu. Naslednji koraki bodo odvisni od jutrišnjega vremena. 

    Danes torej nobenih vedut, samo tale večernji selfie:

  • Mount Cook

    Otago je pretežno ravninski, kar je pravzaprav cela vzhodna obala Južnega otoka. Izpostavljena je stalnim vetrovom, ki so ta trenutek zelo zmerni. Vremenska napoved je za danes in jutri obetala deževno vreme, a se je vse skupaj prestavilo za kakšen dan ali dva. Obale sva se vsaj začasno naveličala in se usmerila bolj v notranjost, pod goro Cook (Aoraki), najvišji vrh Nove Zelandije. Do leta 2014 je za njegovo višino veljalo 3.754 metrov, po novih, bolj natančnih meritvah pa meri 3.724 metrov. Ob koncu 90-ih let se je z vrha odkrhnil precejšen kos in mu višino znižal za približno deset metrov, premik pa je bilo menda čutiti zelo daleč, celo do mesta Nelson na severu otoka. 

    Goro oklepata ledenika Hooker in Tasman in z vzhodne smeri nudi veličastne razglede. V leposlovju velja, da je največji sovražnik samostalnika pridevnik, a je nekaj podobnega težko opisati, ne da bi uporabil izraze kot: čudovito, divje, enkratno. Posebej, ko se pred snežnimi gorami kot preproga prikaže turkizno jezero Pukaki:

    Na žalost sva se Cooku bližala šele popoldan in je bilo potrebno slikati proti soncu, zato bo na njegove boljše posnetke potrebno še malo počakati. S fotografiranjem imam na splošno težave. Nad svojimi posnetki lepih razgledov sem vedno razočaran, nikoli ne povzamejo občutka, ki me je prevzel ob njih, pa še zdi se mi, kot bi čudovit razgled popackal s fotografijo. Kakor koli, ljudje moji, toliko neverjetnih vtisov kot v tej deželi nisem doslej doživel še nikjer. 

    Sramežljivi Cook si je danes nadel kapo in ga nisva videla v vsej veličini, a vendar sva še ujela vsaj spodobno lepo vreme. Jutri bi bilo najbrž prepozno:

    Za tolažbo pripenjam še ledenik Hooker:

    Na poti od Oamaru-ja proti Cooku je kraj Omarama, v bližini katerega se je narava znova malo poigrala, tokrat s peščenjakom in izklesala tole veličastno galerijo:

    Na Novi Zelandiji so mi všeč table, ki opozarjajo na nevarnost ali na nekaj, kar se ne sme. Ko smo potovali po Veliki Britaniji, smo se norčevali, da je na vsakih nekaj metrov tabla “Do-not …”, na primer: hoditi po travi, dotikati se predmetov, nagniti čez ograjo in podobno. Tu so opozorila pogosto oblikovana bolj prijazno, v slogu: “Pod vami je 50 metrov prepada. Ali ne bi bilo morda bolje, če se ne bi nagibali čez ograjo, ker je lahko zelo nevarno?”  Zasluge za te in podobne oznake, kakor tudi z kažipote in jasno označene naravne in zgodovinske znamenitosti ima organizacija Department of Conservation (DoC), ki je zadolžena za ohranjanje zgornjega. S seboj imava dobrega vodiča, knjigo ki sva jo v pdf obliki prenesla na tablico in se je doslej izkazal za zelo verodostojnega glede vrednosti ogleda posameznih znamenitosti. Dober je tudi zato, ker je ob vsakem opisu tudi natančna geografska širina in dolžina, ki jo preprosto vneseva v navigacijsko napravo in naju ta vodi na cilj brez nepotrebnega iskanja in izgubljanja časa. Vendar pa po zaslugi DoC po Novi Zelandiji lahko zelo uspešno potuješ tudi samo z avtokarto in ne boš spregledal nič pomembnega ali vrednega ogleda.

  • Otago

    Na jugovzhodnem delu Južnega otoka je pokrajina Otago z večjim mestom Dunedine, skritim v globokem zalivu, ki ga oklepa polotok Otago. Pomorski dostop do pristanišča mora biti zelo težaven, ker je vse naokrog precej plitvine in je ladijski vhod natančno označen, ozek in ovinkast. Podobno je tudi s cesto, ki pelje na sam konec polotoka, kjer je gnezdišče kraljevskega albatrosa, ptice z mogočnim razponom kril (do tri metre!) in gracioznim jadranjem. Njegova zgodba je tako zanimiva, da je vredna tukajšnjega opisa. Večji del populacije kraljevih albatrosov gnezdi na otoku Chatham, nekaj sto morskih milj vzhodno od NZ, približno en procent pa jih gnezdi ravno na Otagu. Ptice priletijo septembra in po parjenju izležejo jajca ter do naslednjega septembra hranijo mladiče in jih trenirajo za samostojno pot. Ko so mladiči sposobni letati, odletijo proti Čilu na vzhodu, a nato štiri do pet let ne stopijo na kopno, pač pa krožijo okrog Antarktike. Spijo na morju, hranijo se pretežno z lignji, na dan pa naredijo najmanj petsto in celo do tisoč kilometrov. Ko pridejo znova na kopno gnezdit, jih tukaj označijo in spremljajo njihov razvoj. V tem času so mladiči težki približno 6 kilogramov, kmalu pa bodo zaradi nenehnega hranjenja staršev postali težji od njih samih (odrasla ptica je težka približno osem kilogramov). Takrat jim starši ne nosiji več hrane v kljun, pač pa ostanejo na varni razdalji, da se pubertetniki potrudijo priti bližje, pri čemer izgubljajo težo in hkrati telovadijo, da bi bili pripravljeni na prvi vzlet. Nato bodo začeli svojo lastno pot. 

    Videli smo mladiče in letajoče starše, a sem jih težko ujel še v oko kamere, kaj šele nerodni fotoaparat tablice. Zato vas lahko potolažim samo s posnetkom železniške postaje v Dunedinu, ki je bila za objektiv na srečo pri miru:

    Pod naselbino albatrosov je sicer tudi domovanje modrih in rumenookih pingvinov, ki počasi postajajo najina obsesija. Nikakor jih namreč ne uspeva ujeti; danes naj bi na kopno prišli šele proti večeru. Za tovrstne trenutke vskočijo manekenski kosmati tjulnji, da potolažijo razočarane turiste:

    Glede pingvinov bova imela danes še eno možnost v kraju Oamaru, kjer taboriva. 

    Ljudje na NZ so dejansko prijazni. Na vljudnostno vprašanje How-ya-doing-today-mate sicer ne pričakujo odgovora, a če odogovoriš, da si preživel še en lep dan, radi poklepetajo in celo z zanimanjem vprašajo, od kod prihajaš in ali ti je všeč na počitnicah. Na Slovenijo se odzovejo iskreno dobronamerno, češ, teh pa res ne vidimo veliko. Nekateri naju sprašujejo, če nama je tu zelo drugačno, drugi bi nas radi locirali, so pa celo taki, ki so slišali, da je tudi Slovenija lepa. 

    Danes sva v trgovini izbirala vino in naju je možak prijazno vprašal, če iščeva kaj posebnega, ali si zgolj ogledujeva. Ko sva mu povedala, da bi rada imela kaj lokalnega in kvalitetnega k večerji, nama je k jagnječim zrezkom priporočil pinot noir, ki ima ravno v Otagu izvrstno lego in s tem svetovni sloves. Tu je rezultat z zrezki, solato in kuhano kumaro:

    p.s. Po večerji sva obiskala in posnela rumenookega pingvina! Enega samega, a se je premikal in dokazano ni bil nagačen. Zdaj bo mir.