Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Mount Cook

    Otago je pretežno ravninski, kar je pravzaprav cela vzhodna obala Južnega otoka. Izpostavljena je stalnim vetrovom, ki so ta trenutek zelo zmerni. Vremenska napoved je za danes in jutri obetala deževno vreme, a se je vse skupaj prestavilo za kakšen dan ali dva. Obale sva se vsaj začasno naveličala in se usmerila bolj v notranjost, pod goro Cook (Aoraki), najvišji vrh Nove Zelandije. Do leta 2014 je za njegovo višino veljalo 3.754 metrov, po novih, bolj natančnih meritvah pa meri 3.724 metrov. Ob koncu 90-ih let se je z vrha odkrhnil precejšen kos in mu višino znižal za približno deset metrov, premik pa je bilo menda čutiti zelo daleč, celo do mesta Nelson na severu otoka. 

    Goro oklepata ledenika Hooker in Tasman in z vzhodne smeri nudi veličastne razglede. V leposlovju velja, da je največji sovražnik samostalnika pridevnik, a je nekaj podobnega težko opisati, ne da bi uporabil izraze kot: čudovito, divje, enkratno. Posebej, ko se pred snežnimi gorami kot preproga prikaže turkizno jezero Pukaki:

    Na žalost sva se Cooku bližala šele popoldan in je bilo potrebno slikati proti soncu, zato bo na njegove boljše posnetke potrebno še malo počakati. S fotografiranjem imam na splošno težave. Nad svojimi posnetki lepih razgledov sem vedno razočaran, nikoli ne povzamejo občutka, ki me je prevzel ob njih, pa še zdi se mi, kot bi čudovit razgled popackal s fotografijo. Kakor koli, ljudje moji, toliko neverjetnih vtisov kot v tej deželi nisem doslej doživel še nikjer. 

    Sramežljivi Cook si je danes nadel kapo in ga nisva videla v vsej veličini, a vendar sva še ujela vsaj spodobno lepo vreme. Jutri bi bilo najbrž prepozno:

    Za tolažbo pripenjam še ledenik Hooker:

    Na poti od Oamaru-ja proti Cooku je kraj Omarama, v bližini katerega se je narava znova malo poigrala, tokrat s peščenjakom in izklesala tole veličastno galerijo:

    Na Novi Zelandiji so mi všeč table, ki opozarjajo na nevarnost ali na nekaj, kar se ne sme. Ko smo potovali po Veliki Britaniji, smo se norčevali, da je na vsakih nekaj metrov tabla “Do-not …”, na primer: hoditi po travi, dotikati se predmetov, nagniti čez ograjo in podobno. Tu so opozorila pogosto oblikovana bolj prijazno, v slogu: “Pod vami je 50 metrov prepada. Ali ne bi bilo morda bolje, če se ne bi nagibali čez ograjo, ker je lahko zelo nevarno?”  Zasluge za te in podobne oznake, kakor tudi z kažipote in jasno označene naravne in zgodovinske znamenitosti ima organizacija Department of Conservation (DoC), ki je zadolžena za ohranjanje zgornjega. S seboj imava dobrega vodiča, knjigo ki sva jo v pdf obliki prenesla na tablico in se je doslej izkazal za zelo verodostojnega glede vrednosti ogleda posameznih znamenitosti. Dober je tudi zato, ker je ob vsakem opisu tudi natančna geografska širina in dolžina, ki jo preprosto vneseva v navigacijsko napravo in naju ta vodi na cilj brez nepotrebnega iskanja in izgubljanja časa. Vendar pa po zaslugi DoC po Novi Zelandiji lahko zelo uspešno potuješ tudi samo z avtokarto in ne boš spregledal nič pomembnega ali vrednega ogleda.

  • Otago

    Na jugovzhodnem delu Južnega otoka je pokrajina Otago z večjim mestom Dunedine, skritim v globokem zalivu, ki ga oklepa polotok Otago. Pomorski dostop do pristanišča mora biti zelo težaven, ker je vse naokrog precej plitvine in je ladijski vhod natančno označen, ozek in ovinkast. Podobno je tudi s cesto, ki pelje na sam konec polotoka, kjer je gnezdišče kraljevskega albatrosa, ptice z mogočnim razponom kril (do tri metre!) in gracioznim jadranjem. Njegova zgodba je tako zanimiva, da je vredna tukajšnjega opisa. Večji del populacije kraljevih albatrosov gnezdi na otoku Chatham, nekaj sto morskih milj vzhodno od NZ, približno en procent pa jih gnezdi ravno na Otagu. Ptice priletijo septembra in po parjenju izležejo jajca ter do naslednjega septembra hranijo mladiče in jih trenirajo za samostojno pot. Ko so mladiči sposobni letati, odletijo proti Čilu na vzhodu, a nato štiri do pet let ne stopijo na kopno, pač pa krožijo okrog Antarktike. Spijo na morju, hranijo se pretežno z lignji, na dan pa naredijo najmanj petsto in celo do tisoč kilometrov. Ko pridejo znova na kopno gnezdit, jih tukaj označijo in spremljajo njihov razvoj. V tem času so mladiči težki približno 6 kilogramov, kmalu pa bodo zaradi nenehnega hranjenja staršev postali težji od njih samih (odrasla ptica je težka približno osem kilogramov). Takrat jim starši ne nosiji več hrane v kljun, pač pa ostanejo na varni razdalji, da se pubertetniki potrudijo priti bližje, pri čemer izgubljajo težo in hkrati telovadijo, da bi bili pripravljeni na prvi vzlet. Nato bodo začeli svojo lastno pot. 

    Videli smo mladiče in letajoče starše, a sem jih težko ujel še v oko kamere, kaj šele nerodni fotoaparat tablice. Zato vas lahko potolažim samo s posnetkom železniške postaje v Dunedinu, ki je bila za objektiv na srečo pri miru:

    Pod naselbino albatrosov je sicer tudi domovanje modrih in rumenookih pingvinov, ki počasi postajajo najina obsesija. Nikakor jih namreč ne uspeva ujeti; danes naj bi na kopno prišli šele proti večeru. Za tovrstne trenutke vskočijo manekenski kosmati tjulnji, da potolažijo razočarane turiste:

    Glede pingvinov bova imela danes še eno možnost v kraju Oamaru, kjer taboriva. 

    Ljudje na NZ so dejansko prijazni. Na vljudnostno vprašanje How-ya-doing-today-mate sicer ne pričakujo odgovora, a če odogovoriš, da si preživel še en lep dan, radi poklepetajo in celo z zanimanjem vprašajo, od kod prihajaš in ali ti je všeč na počitnicah. Na Slovenijo se odzovejo iskreno dobronamerno, češ, teh pa res ne vidimo veliko. Nekateri naju sprašujejo, če nama je tu zelo drugačno, drugi bi nas radi locirali, so pa celo taki, ki so slišali, da je tudi Slovenija lepa. 

    Danes sva v trgovini izbirala vino in naju je možak prijazno vprašal, če iščeva kaj posebnega, ali si zgolj ogledujeva. Ko sva mu povedala, da bi rada imela kaj lokalnega in kvalitetnega k večerji, nama je k jagnječim zrezkom priporočil pinot noir, ki ima ravno v Otagu izvrstno lego in s tem svetovni sloves. Tu je rezultat z zrezki, solato in kuhano kumaro:

    p.s. Po večerji sva obiskala in posnela rumenookega pingvina! Enega samega, a se je premikal in dokazano ni bil nagačen. Zdaj bo mir.

  • The Catlins

    Čeprav jo na koncu čaka bridka usoda, tukajšnja živina in drobnica preživi lepo življenje. Živali niso v hlevih in celo življenje preživijo na prostem, na ogromnih sočnih pašnikih. Pričakovali bi, da gre glede na statistične podatke za ogromne črede, a je daleč od tega. Pasejo se na velikih površinah, ki so urejeno ograjene in jih verjetno preprosto prestavijo na drug pašnik, ko enega popasejo. Končno je čas, da vidite tudi ovce:

    Očitno ne marajo fotografiranja in so takoj obrnile hrbet, ko sem se jim hotel približati. 

    Catlins je področje na samem jugu južnega otoka. Največji kraj je Intercargill, pristanišče v zalivu, varnem pred vetrovi. Občutek imam, da sva področje obiskala ob najbolj primernem vremenu; bilo je sončno in le zmerno vetrovno. Pokrajina je popolnoma ravna, brez naravnih barier in vetrovi tukaj morajo biti pasji. Vedno prihajajo z zahoda, tako da so drevesa in vse drugo rastje zgledno počesana v eno smer. Žal se to na spodnji fotografiji bolj slabo vidi.

    Spodnji svetilnik je postavljen na vetru zelo izpostavljenem mestu. Narejen je bil skoraj v celoti iz lesa kaurija, pri čemer je temelj posebej obtežen z lokalnimi skalami, da naprava zdrži neprijetne pogoje, ki jim je izpostavljena. Postavljen je bil ob koncu 19. stoletja, kmalu po brodolomu potniškega parnika, ki je na poti proti Melbournu zadel in se potopil na bližnjih čereh. Ta, Waipapa Point svetilnik, je bil med zadnjimi lesenimi tovrstnimi objekti na NZ. 

    Nekaj deset kilometrov naprej sva v zalivu Curio zaman čakala na rumenooke pingvine, ki imajo v tem času mladiče in bi načeloma lahko bili prisotni. Očitno so bili v šoli v naravi. 

    Kot vsepovsod ob obalah NZ so tudi tu stalni čarobno divji valovi, k stalno butajo ob obalo. Na obali je veliko morske trave ali še bolje iz dna morja izpuljenih halug, ker imajo veje kot hobotnične lovke, le da so votle in lahke, ko jo dvigneš. Na peščenih plažah je ogromno školjk, vendar niso nič posebej zanimive. Ob obalah NZ se sicer na veliko nabirajo školjke Paua, ki so na zunaj podobne našim klapavicam, le da so nekoliko večje, notranja stran pa je biserno mavrična in so zato hvaležen material za bolj ali manj kičaste spominke. So pa menda zelo okusne in domačini ne vidijo radi, da jih turisti nabirajo (tisti, ki vejo kako in kje).

    Evo še malo morja:

    Kar zadeva gozda, so ga na jugu skoraj v celoti iztrebili in ga šele v zadnjem času znova nasajajo. Najprej sva imela občutek, da na tej širini ni več značilne Ponge, pa sva jo opazila znova kmalu, ko se je cesta dvignila malo višje. Gozd je na NZ res góst. Poraščen je od krošnje do tal in mimo poti ne stopiš prav nikamor. Ne poznam tropskega gozda, ampak mora biti nekaj podobnega. Če kakšna veja raste postrani ali je drevo na pol podrto, ga takoj obrastejo ovijalke in mahovi, ali pa ga naselijo kakšna gozdna bitja:

    Z juga se počasi seliva na vzhodni del južnega otoka in danes sva stacionirana v mestu Dunedin. Jutri si znova obetava, da bova uspela videti pingvine.