Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Christchurch 2

    Zdi se, da s koncem potovanja pojema tudi najina vnema za dolge avtomobilske vožnje. Stacionirana sva v kampu sredi predmestja, blizu bencinske črpalke, kjer bova pred oddajo napolnila gorivo in plinsko jeklenko in blizu tudi mestu, kjer se bova poslovila od konjička, ki nama je zvesto služil teh šestnajst dni. Dan sva izkoristila za še eno vožnjo po mestu in za obisk zanimivega Antarctic Centra na obrobju letališča. 

    V Christchurchu je bila pred leti ameriška baza za odprave na Antarktiko in ker so Novozelandci pri tem aktivno sodelovali, si upravičeno lastijo nekaj zaslug za tamkajšnje raziskovalne dosežke. Center je kot vse sodobne muzejske postavitve daleč od zgolj opisov in slikovnega materiala. Avtorji so se potrudili, da bi na vse mogoče načine ustvarili vtis ekstremnih pogojev na tej neprijazni celini. Za nekaj minut so nas (toplo oblečene) izpostavili snežnemu viharju in dobrim 25 stopinjam pod ničlo, doživeli smo trodimezionalni film z vetrovi, sneženjem in premikanjem sedežev, vrhunec pa je bila gotovo off-road vožnja z antarktičnimi vozili Hägglund:

    Z njim smo premagovali ekstremne vzpone in spuste, se vozili močno nagnjeni na eno in drugo stran, na koncu pa še plavali po dvometrski vodi. Zelo zabavno. 

    Svoj piskrček k Antarktiki sem prislonil še sam:

    Če sva včeraj ugotavljala, da je center Christchurcha relativno majhen in zaradi obsežne obnove ne najbolj zanimiv, sva danes med vožnjo po predmestjih videla, da je mnogo večji, kot se zdi. Na začetku potovanja sem menil, da v mestih živijo drugače in ne poznajo velikih nakupovalnih središč, kot mi v Evropi, pa seveda ni tako. Ko sva se ustavila v enem od Countdownov, sva v njem odkrila prodajno galerijo, dolgo vsaj kilometer, s stotinami večjih in manjših trgovin. Tudi kakšnega mesarja sva odkrila in trgovino s siri. Paziti se torej velja preuranjenih trditev, čeprav sem s temi zapisi razgrinjal le svoje trenutne vtise. 

    Poletje se je tudi tu očitno dokončno poslovilo. V kampu smo samo najemniki, ki počasi oddajamo avtodome in nekaj takih, ki v mestu začasno delajo, pa živijo v prikolicah in se zjutraj vozijo v službo. Predvidevam, da na ta način prihranijo z nastanitvijo, ki jo zaradi obnove tako ali tako verjetno primanjkuje. 

    Danes je zadnji dan pravega potovanja. Jutri se začenja pot proti domu. Popoldan imava let iz Christchurcha v Auckland, kjer prespiva v hotelu, v petek ob 10:00 pa vrnitev v domovino.

  • Christchurch 1

    Christchurch je drugo največje mesto na Novi Zelandiji in največje na Južnem otoku. Leži nekje na polovici vzhodne obale in ima nekaj več kot 300.000 prebivalcev, torej tudi za naše razmere nič megalomanskega. Že Auckland in Wellington za razliko od velikih zahodnih mest nista videti hladni poslovni središči z ogromnimi nebotičniki, Christchurch pa je še posebej posrečena kombinacija prijetnih družinskih naselij s tu in tam posejanimi poslovnimi objekti. Ni pretirano staro mesto; v začetku 20. stoletja so ga naselili angleški in škotski priseljenci in tudi nima (več) starega lepega mestnega središča. Leta 2010 in 2011 sta ga stresla močna potresna sunka in mu močno spremenila podobo. Prvi potres z magnitudo 7.1 ga je načel 4. septembra 2010 v zgodnjih jutranjih urah in povzročil precej materialne škode, drugi z magnitudo 6.3 pa se je zgodil 22. februarja 2011 kmalu po poldnevu. Čeprav šibkejši, je s premikom plasti bližje površju povzročil veliko večjo škodo in zahteval tudi 185 človeških žrtev. 

    Še danes je ogled mesta bolj ali manj žalosten. Tistih nekaj visokih stavb, ki so ostale po potresu, je praznih in so pripravljene na rušenje, ali pa so na različne načine podprte in čakajo na restavracijo. 

    Na sliki zgoraj je lepo vidna za to mesto značilna simbioza starih kolonialnih objektov z modernimi poslovnimi prostori. Ulica ima pomenljivo ime New Regent Street, stavbo v ozadju pa bodo verjetno zaradi uničene statike morali podreti. Ekonomisti so potresno škodo ocenili na 40 milijard novozelandskih dolarjev, po njihovih ocenah pa bo trajalo od petdeset do sto let, da bodo mestno infrastrukturo povrnili na stanje pred potresom. 

    Mestno središče je eno samo gradbišče, kjer na mestih porušenih stavb gradijo nove iz jekla, betona in stekla, kar se je po nesreči izkazalo za bolj varno od klasično grajenih objektov. Ti po novem ne bodo višji od sedmih nadstropij. 

    Najbolj prijazen del mesta je čudovit park z botaničnim vrtom. V parku rastejo velika stara dreves in so s celega sveta. Na tabli v parku je napisano, da drevesom s severne poloble zaradi mile klime in hranljivih rečnih naplavin tu zelo ustreza in tudi nam domače rastline so res orjaške in bohotne.

  • Kaikoura

    Na poti po Južnem otoku nama razen fjordlanda manjka še severovzhodna obala, ki je vinorodno najbolj znan del države. Da bi naredila celotno pentljo, nama zmanjkuje časa, sva se pa danes odpeljala do kraja Kaikoura, ki je precej visoko. Cesta od Christchurcha pelje nekaj časa po ravnini kakšnih deset kilometrov vzporedno z morjem, potem se vzpne v hribe, kjer imaš občutek, da si prišel na Pokljuko, a se kmalu znova spusti k morju. Zadnjih dvajset kilometrov pred Kaikouro je točno takih, kot bi se peljal po jadranski magistrali. Obala je pretežno sklanata, na plažicah pa so debele naplavine morske trave. Danes je bilo morje zelo krotko, brez velikih valov in vetra. Vreme je bilo še vedno oblačno, a sva ujela eno samo manjšo ploho. Napoved za naprej je še bolj obetavna. 

    Kaikoura je manjši letoviški kraj, znan predvsem po opazovanju kitov, ki tu očitno pridejo v bližino. Vse v mestu je podrejeno temu, od ladijskih ekskurzij, do preletov s helikopterji in letali. Zdaj očitno ni sezona ogledov, ker ni bilo čutiti v kraju nobene mrzlice, turisti pa smo na obali napenjali oči in objektive proti morju, če bi kakšen primerek le priredil brezplačen šov. Kolikor imava sreče s pingvini, so tudi kiti najbrž zdaj daleč stran. Sva pa videla kolonijo kosmatih tjulnjev, ki so najina novozelandska rešilna bilka:

    Ta ni bil sam, ampak na drugih fotografijah bi jih spet moral skoraj označiti. So pa bolj lepo vidne tele zanimive skale:

    Novozelandci kuhajo odlično kavo. Običajno popijeva kakšen kapučino, kjer te vedno vprašajo, ali naj ga na koncu posujejo s čokolado ali cimetom. Zadnjič enkrat sva naročila espreso in je bil skoraj tak kot v Italiji – kratek in res močen. Je pa v lokalih zanimivo, da se nikoli nikamor ne mudi. Naročiš in plačaš, potem pa se usedeš (včasih dobiš na mizo celo številko) in čakaš. To običajno traja kakšnih deset minut, pri hrani celo dlje. Taka je pač navada in nihče se ne sekira.