Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Christchurch 1

    Christchurch je drugo največje mesto na Novi Zelandiji in največje na Južnem otoku. Leži nekje na polovici vzhodne obale in ima nekaj več kot 300.000 prebivalcev, torej tudi za naše razmere nič megalomanskega. Že Auckland in Wellington za razliko od velikih zahodnih mest nista videti hladni poslovni središči z ogromnimi nebotičniki, Christchurch pa je še posebej posrečena kombinacija prijetnih družinskih naselij s tu in tam posejanimi poslovnimi objekti. Ni pretirano staro mesto; v začetku 20. stoletja so ga naselili angleški in škotski priseljenci in tudi nima (več) starega lepega mestnega središča. Leta 2010 in 2011 sta ga stresla močna potresna sunka in mu močno spremenila podobo. Prvi potres z magnitudo 7.1 ga je načel 4. septembra 2010 v zgodnjih jutranjih urah in povzročil precej materialne škode, drugi z magnitudo 6.3 pa se je zgodil 22. februarja 2011 kmalu po poldnevu. Čeprav šibkejši, je s premikom plasti bližje površju povzročil veliko večjo škodo in zahteval tudi 185 človeških žrtev. 

    Še danes je ogled mesta bolj ali manj žalosten. Tistih nekaj visokih stavb, ki so ostale po potresu, je praznih in so pripravljene na rušenje, ali pa so na različne načine podprte in čakajo na restavracijo. 

    Na sliki zgoraj je lepo vidna za to mesto značilna simbioza starih kolonialnih objektov z modernimi poslovnimi prostori. Ulica ima pomenljivo ime New Regent Street, stavbo v ozadju pa bodo verjetno zaradi uničene statike morali podreti. Ekonomisti so potresno škodo ocenili na 40 milijard novozelandskih dolarjev, po njihovih ocenah pa bo trajalo od petdeset do sto let, da bodo mestno infrastrukturo povrnili na stanje pred potresom. 

    Mestno središče je eno samo gradbišče, kjer na mestih porušenih stavb gradijo nove iz jekla, betona in stekla, kar se je po nesreči izkazalo za bolj varno od klasično grajenih objektov. Ti po novem ne bodo višji od sedmih nadstropij. 

    Najbolj prijazen del mesta je čudovit park z botaničnim vrtom. V parku rastejo velika stara dreves in so s celega sveta. Na tabli v parku je napisano, da drevesom s severne poloble zaradi mile klime in hranljivih rečnih naplavin tu zelo ustreza in tudi nam domače rastline so res orjaške in bohotne.

  • Kaikoura

    Na poti po Južnem otoku nama razen fjordlanda manjka še severovzhodna obala, ki je vinorodno najbolj znan del države. Da bi naredila celotno pentljo, nama zmanjkuje časa, sva se pa danes odpeljala do kraja Kaikoura, ki je precej visoko. Cesta od Christchurcha pelje nekaj časa po ravnini kakšnih deset kilometrov vzporedno z morjem, potem se vzpne v hribe, kjer imaš občutek, da si prišel na Pokljuko, a se kmalu znova spusti k morju. Zadnjih dvajset kilometrov pred Kaikouro je točno takih, kot bi se peljal po jadranski magistrali. Obala je pretežno sklanata, na plažicah pa so debele naplavine morske trave. Danes je bilo morje zelo krotko, brez velikih valov in vetra. Vreme je bilo še vedno oblačno, a sva ujela eno samo manjšo ploho. Napoved za naprej je še bolj obetavna. 

    Kaikoura je manjši letoviški kraj, znan predvsem po opazovanju kitov, ki tu očitno pridejo v bližino. Vse v mestu je podrejeno temu, od ladijskih ekskurzij, do preletov s helikopterji in letali. Zdaj očitno ni sezona ogledov, ker ni bilo čutiti v kraju nobene mrzlice, turisti pa smo na obali napenjali oči in objektive proti morju, če bi kakšen primerek le priredil brezplačen šov. Kolikor imava sreče s pingvini, so tudi kiti najbrž zdaj daleč stran. Sva pa videla kolonijo kosmatih tjulnjev, ki so najina novozelandska rešilna bilka:

    Ta ni bil sam, ampak na drugih fotografijah bi jih spet moral skoraj označiti. So pa bolj lepo vidne tele zanimive skale:

    Novozelandci kuhajo odlično kavo. Običajno popijeva kakšen kapučino, kjer te vedno vprašajo, ali naj ga na koncu posujejo s čokolado ali cimetom. Zadnjič enkrat sva naročila espreso in je bil skoraj tak kot v Italiji – kratek in res močen. Je pa v lokalih zanimivo, da se nikoli nikamor ne mudi. Naročiš in plačaš, potem pa se usedeš (včasih dobiš na mizo celo številko) in čakaš. To običajno traja kakšnih deset minut, pri hrani celo dlje. Taka je pač navada in nihče se ne sekira.

  • Timaru

    Nad hrano tukaj sem pravzaprav malo razočaran. Dejstvo je, da Novozelandci podobno kot Britanci ne slovijo po kulinariki, a glede na že omenjeno kakovost gojenja živine bi vseeno pričakoval več. Ko sva prihajala sem, sem se že v naprej veselil bogate palete ovčjih sirov in drugih mlečnih izdelkov, pa ni nikjer nič posebnega. Res je, da nakupujeva bolj ali manj v večjih supermarketih, a tudi v mestih nisva naletela recimo na specializirane mesnice, delikatesne trgovine ali trgovine samo z mlečnimi izdelki. V supermarketih so vse reči pakirane. Meso je res prvovrstno in narezano natančno tako, kot se za določeno jed spodobi, a nikjer mesarja, ki bi ti iz velikega kosa “izšniclal” želeni kos. Domači siri so vsi vakumirani v nekakšne večje ali manjše opeke. Prevladuje chedar, kar je ostalega pa je ne-bodi-ga-treba uvoženo – francoski brie in camembert, danski danish blue in podobno. S težavo sva našla čudovito mazav domač sir z zeleno plesnijo, nekaj podobnega naši cambozoli, a je bolj pikanten in sva ga kupila že drugič. 

    Podobno razočaranje so sladice. Potem, ko nisva našla ničesar puhastega in drugače slastnega, sva se hotela potolažiti z dobro čokolado, pa sva na najbolj elitni videla napis, da ima celih 33 odstotkov kakava. Je torej pri ostalih dodan le za vzorec?! Ne, res niso nič posebnega. 

    Zelenjava in sadje sta za razliko od že opisanih eksotik, ki jih je pri nas manj, precej podobna in enako velja tudi cenovno. Imajo pa reveži menda navado, da omak in prilog ne delajo sami, pač pa je vse pakirano za hitro pripravo. Ko sva na primer iskala običajne testenine, sva komaj našla take, ki nimajo zraven pakirane še vrečke, ki jo pogreješ v vodi in jo prelito čez pašto oznaniš kot poln obrok. 

    Glede na to, da je NZ otoška država, sva si obetala do sitega se najesti rib. Doslej še nisva videla ribarnice, v trgovinah pa so samo sveži ali zmrznjeni fileti. Dolgčas, vam rečem. V mnogih trgovinah imajo sicer sveže školjke, za kar imava pa žal premajhno posodo. Slednja je v avtu natančno odmerjena (samo dva krožnika in dva pribora), a so kozice in ponve sicer uporabne in dobro shajava z njimi. Največkrat jeva v kitajskem ali mehiškem slogu, z nekaj mesa in veliko različne zelenjave. Vmes si privoščiva dobre zrezke (jaz vedno navijam za jagnječje, njam, njam!). Včeraj sva jedla orjaške biftke in Dobruš je rekla, da je zrezek jedel njo in ne ona njega, tako velik je bil. 

    Če sva prek dneva v mestu, si privoščiva kakšen priročen lunch, sicer pa je običajen obred priprava večerje po prihodu v kamp. Najprej odpreva steklenico vina kot nagrado za celodnevni trud, Dobruš kuha, jaz pa s podlago nekaj kozarčkov pišem ta blog. Odpustite poetu, saj ne ve, kaj počne …

    Današnji dan je bil bolj dolgočasno deževen, zato o dogajanju bolj malo. Prespala sva ob jezeru Tekapu, v kampu, polnem peska, Kitajcev in račk, ki so nama dežurale pri mizi med večerjo. Ponoči in zjutraj je deževalo in odpeljala sva se nazaj na obalo, v Timaru. Kraj je velik kot na primer Jesenice in približno tako tudi zanimiv. Naredila sva krog, pojedla tajski krožnik in zdaj sva v Christchurchu. Naslednji koraki bodo odvisni od jutrišnjega vremena. 

    Danes torej nobenih vedut, samo tale večernji selfie: