• Prvo srečanje z Indonezijo je bilo po pričakovanju toplo. Občutek je podoben, kot bi se znašel v kovinskem hangarju, kamor je po dolgih sončnih dneh zapadel dež in bi vanj udarila  tista zoprna sopara. Kasneje se bo izkazalo, da tudi tu vseeno kdaj zapiha in še privadiš se.

    Drug vtis je množica ljudi. Indonezija sodi med najgosteje naseljena področja na svetu. Po zadnjem uradnem štetju ima približno 163 mio prebivalcev, od tega jih skoraj polovica živi na otoku Javi, kjer so vse pomembne državne ustanove. Promet je razmeram primerno kaotičen, a tekoč. Ni  trobljenja, a tudi ne puščanja prednosti. Nikomur, ne drugim vozilom, ne pešcem. Vsakdo si izbori svoje mesto na cesti in ko je enkrat tam, ga nihče ne sovraži več. Ob  ulicah in cestah so prodajalne in gostinski lokali vsega mogočega, tudi štiri ali pet z enako robo. V naših zahodnjaških razmerah bi temu rekli nesmiselno načrtovanje biznisa, tu pa je toliko ljudi, da  vsakdo očitno dočaka svojo pest rupij. Za hotelom smo šli v eno takih ulic  na večerjo in naš mali lokal je bil hkrati gostinski obrat in prebivališče za družino. Miza zunaj je imela premalo stolov za vse nas, a so se v hipu od nekod znašli. Verjetno iz sosednjega lokala. Tudi piva ne prodajajo, pa ga je lastnik v minuti postavil na mizo,  ledeno mrzlega. In kasneje še nasi goreng s piščancem, najbolj značilno indonezijsko jed. Nasi je riž, goreng pa pečen in potem so tu različice s piščancem, govedino ali rakci. Če se ti riž upre, so podobne kombinacije s testeninami, kar je mie goreng. Karkoli od omenjenega je vedno okusno, slastno začinjeno in vedno  vsaj malce pekoče. Mislim, da bomo glede na bogastvo sadja in zelenjave, ki tu rase, do konca spoznali še marsikaj. Dobruši se je danes posrečilo naročiti nekaj, kar je bila dejansko močna goveja juha z veliko zelenjave in lepim kosom repa. je zelo uživala.

    Jogyakarta je tretje največje mesto na Javi, za Jakarto in Surabayo, vendar je pri tako gosti poseljenosti težko govoriti o obsegu določenega kraja. Znana je predvsem po hindujskem templju Prambanana in po budističnem Borobudu. Oba sta iz 9. stoletja, ko sta tu v sožitju živeli obe verstvi. V 11. stoletju so prišli arabski trgovci in danes je Indonezija največja islamska država. Po mojih dosedanjih izkušnjah v zelo liberalni obliki.

  • Indonezija je 15. največja država na svetu (vir: Wikipedia), a odkrito priznam, da o njej ne vem prav veliko. Najmanj to, da jo sestavlja več kot 17.000 otokov, da se razteza široko med Indijskim in Tihim oceanom, da je četrta najbolj naseljena država in da je tam vedno vroče. Zaradi ekvatorialne lege in stičišča tektonskih plošč tako in drugače.

    Slednje bo izziv tudi zato, ker nisva pretirana ljubitelja vročine in sva že pred leti dalmatinske otoke zamenjala z dolgimi popotnimi kilometri, največkrat z avtomobilom. 

    Tokrat gremo vodeno, z agencijo in v skupini. Ne preveliki, kar je dobro. Potovanju je ime “Uživaška Indonezija”, kar je tudi obetavno. Za sedemnajst tisoč otokov bi bilo šestnajst dni malo na tesno, zato so v programu le štirje, upajmo da zanimivi. Vsekakor bo dopuuuuust in nova izkušnja!

  • Nekaj časa bova še zbirala vtise in obujala spomine; veliko se je dogajalo in čas je hitro mineval. Prehitro, da bi videla in doživela vse, kar sva si želela ali pa bi morda morala. Nova Zelandija je lepa in vredna obiska. V mnogih ozirih ni nič drugačna; ljudje danes veliko in preprosto potujemo in skoraj ni kotička na zemlji, ki ga ne bi obiskali ali naselili in ne pustili tam vsaj del kulture. Pa vendar nenavadna. Dva med seboj tako različna otoka: severni bolj poseljen, urban in vrelo vulkanski, južni pač bolj naokrnjen in divje lep.

    Znova pomislim na to, da sva državo videla v pohlevni izdaji. Marec je na južni polobli začetek jeseni in je vreme še lepo. A deželo na eni strani oklepa Tasmansko morje, na drugi pa Pacifik, oba znana kot nemirni in presenečenj polni morji. Nedavni tropski ciklon Pam je na srečo samo oplazil severovzhod severnega otoka, a lahko bi bilo huje. Pred koncem potovanja sva srečala družino s severnega otoka, ki je bila na južnem na počitnicah in so povedali, da so se njihovi sorodniki začasno evakuirali, pa na srečo niso utrpeli škode. Pred petindvajsetimi leti jim je ciklon, šibkejši od tega, odnesel vse. Mnogim tudi v Christchurchu in drugih krajih, kjer jih stalno po malem trese in nikoli ne vedo, kdaj bo prišel big one.

    Novozelandce vedno navajajo kot prijazne in to ni vljudnostna fraza. Vidno je, da so kulturo, običaje in gospodarstvo prinesli Britanci in Škoti, a so se nekako znebili nadutosti, ki jo radi kažejo njihovi otoški bratje. Zelo so ponosni na svojo državo in zgodovino in so iskreno veseli, če nam je prišlekom s fotoaparati všeč pri njih. Imajo spodobno visok BDP in živijo kakovostno, v vsaj na videz razumni simbiozi s staroselci Maori. Maorska so ostala imena mnogih krajev in mest, razen tistih, ki so jih ustvarili in naselili kolonialisti; vse napisne table so dosledno v angleščini in maorščini. Prijazno življenje v zadnjih letih privablja imigrante, zlasti iz azijskih držav in glede na izkušnje drugod po svetu ni izključeno, da bo te idile enkrat konec.

    Bi si želel živeti tam spodaj? Če bi hotel mirnega srednjerazrednega udobja brez pretiranih pričakovanj, prav gotovo. Po svoje skoraj raje na Južnem otoku. Je bolj mirno, le nekaj nagnjenja do kramljanja z ovcami potrebuješ, sosedje so bolj daleč. Dobruš pravi, da bi imela farmo in helikopter, ki bi te pred blaznostjo ali prvimi znaki meketanja odpeljal v družbo. Če bi bil bolj ambiciozen in bi hotel biti v stiku recimo z znanostjo ali svetovnim gospodarstvom, gotovo ne. Čeprav lepa in prijazna, je Nova Zelandija zaradi svojega geografskega položaja in ponosne samozadostnosti vseeno le svetovna provinca. Bi jo še kdaj obiskal? Vedno in kadar koli!

    Avantura je končana in srečno sva znova doma, zato za konec samo še nekaj dejstev:

    • potovanje je trajalo 22 dni, od tega štirje tja in nazaj
    • z avtom sva naredila 4.200 kilometrov
    • spala sva v trinajstih različnih kampih. Na NZ je marsikje dovoljeno prosto kampiranje, a sva kamp izbrala med drugim tudi zaradi brezžičnega omrežja, ki je zagotovilo redno poročanje.
    • na potovanju sva porabila manj denarja, kot sva pričakovala. Namerno sva živela skromno, vendar se nama tudi zaradi velikodušnega sponzorstva staršev ni bilo potrebno odreči ničemur, česar sva si želela. Še enkrat hvala!

    E noho rā, Aotearoa!