Indonezija je 15. največja država na svetu (vir: Wikipedia), a odkrito priznam, da o njej ne vem prav veliko. Najmanj to, da jo sestavlja več kot 17.000 otokov, da se razteza široko med Indijskim in Tihim oceanom, da je četrta najbolj naseljena država in da je tam vedno vroče. Zaradi ekvatorialne lege in stičišča tektonskih plošč tako in drugače.
Slednje bo izziv tudi zato, ker nisva pretirana ljubitelja vročine in sva že pred leti dalmatinske otoke zamenjala z dolgimi popotnimi kilometri, največkrat z avtomobilom.
Tokrat gremo vodeno, z agencijo in v skupini. Ne preveliki, kar je dobro. Potovanju je ime “Uživaška Indonezija”, kar je tudi obetavno. Za sedemnajst tisoč otokov bi bilo šestnajst dni malo na tesno, zato so v programu le štirje, upajmo da zanimivi. Vsekakor bo dopuuuuust in nova izkušnja!
Nekaj časa bova še zbirala vtise in obujala spomine; veliko se je dogajalo in čas je hitro mineval. Prehitro, da bi videla in doživela vse, kar sva si želela ali pa bi morda morala. Nova Zelandija je lepa in vredna obiska. V mnogih ozirih ni nič drugačna; ljudje danes veliko in preprosto potujemo in skoraj ni kotička na zemlji, ki ga ne bi obiskali ali naselili in ne pustili tam vsaj del kulture. Pa vendar nenavadna. Dva med seboj tako različna otoka: severni bolj poseljen, urban in vrelo vulkanski, južni pač bolj naokrnjen in divje lep.
Znova pomislim na to, da sva državo videla v pohlevni izdaji. Marec je na južni polobli začetek jeseni in je vreme še lepo. A deželo na eni strani oklepa Tasmansko morje, na drugi pa Pacifik, oba znana kot nemirni in presenečenj polni morji. Nedavni tropski ciklon Pam je na srečo samo oplazil severovzhod severnega otoka, a lahko bi bilo huje. Pred koncem potovanja sva srečala družino s severnega otoka, ki je bila na južnem na počitnicah in so povedali, da so se njihovi sorodniki začasno evakuirali, pa na srečo niso utrpeli škode. Pred petindvajsetimi leti jim je ciklon, šibkejši od tega, odnesel vse. Mnogim tudi v Christchurchu in drugih krajih, kjer jih stalno po malem trese in nikoli ne vedo, kdaj bo prišel big one.
Novozelandce vedno navajajo kot prijazne in to ni vljudnostna fraza. Vidno je, da so kulturo, običaje in gospodarstvo prinesli Britanci in Škoti, a so se nekako znebili nadutosti, ki jo radi kažejo njihovi otoški bratje. Zelo so ponosni na svojo državo in zgodovino in so iskreno veseli, če nam je prišlekom s fotoaparati všeč pri njih. Imajo spodobno visok BDP in živijo kakovostno, v vsaj na videz razumni simbiozi s staroselci Maori. Maorska so ostala imena mnogih krajev in mest, razen tistih, ki so jih ustvarili in naselili kolonialisti; vse napisne table so dosledno v angleščini in maorščini. Prijazno življenje v zadnjih letih privablja imigrante, zlasti iz azijskih držav in glede na izkušnje drugod po svetu ni izključeno, da bo te idile enkrat konec.
Bi si želel živeti tam spodaj? Če bi hotel mirnega srednjerazrednega udobja brez pretiranih pričakovanj, prav gotovo. Po svoje skoraj raje na Južnem otoku. Je bolj mirno, le nekaj nagnjenja do kramljanja z ovcami potrebuješ, sosedje so bolj daleč. Dobruš pravi, da bi imela farmo in helikopter, ki bi te pred blaznostjo ali prvimi znaki meketanja odpeljal v družbo. Če bi bil bolj ambiciozen in bi hotel biti v stiku recimo z znanostjo ali svetovnim gospodarstvom, gotovo ne. Čeprav lepa in prijazna, je Nova Zelandija zaradi svojega geografskega položaja in ponosne samozadostnosti vseeno le svetovna provinca. Bi jo še kdaj obiskal? Vedno in kadar koli!
Avantura je končana in srečno sva znova doma, zato za konec samo še nekaj dejstev:
potovanje je trajalo 22 dni, od tega štirje tja in nazaj
z avtom sva naredila 4.200 kilometrov
spala sva v trinajstih različnih kampih. Na NZ je marsikje dovoljeno prosto kampiranje, a sva kamp izbrala med drugim tudi zaradi brezžičnega omrežja, ki je zagotovilo redno poročanje.
na potovanju sva porabila manj denarja, kot sva pričakovala. Namerno sva živela skromno, vendar se nama tudi zaradi velikodušnega sponzorstva staršev ni bilo potrebno odreči ničemur, česar sva si želela. Še enkrat hvala!
Zdi se, da s koncem potovanja pojema tudi najina vnema za dolge avtomobilske vožnje. Stacionirana sva v kampu sredi predmestja, blizu bencinske črpalke, kjer bova pred oddajo napolnila gorivo in plinsko jeklenko in blizu tudi mestu, kjer se bova poslovila od konjička, ki nama je zvesto služil teh šestnajst dni. Dan sva izkoristila za še eno vožnjo po mestu in za obisk zanimivega Antarctic Centra na obrobju letališča.
V Christchurchu je bila pred leti ameriška baza za odprave na Antarktiko in ker so Novozelandci pri tem aktivno sodelovali, si upravičeno lastijo nekaj zaslug za tamkajšnje raziskovalne dosežke. Center je kot vse sodobne muzejske postavitve daleč od zgolj opisov in slikovnega materiala. Avtorji so se potrudili, da bi na vse mogoče načine ustvarili vtis ekstremnih pogojev na tej neprijazni celini. Za nekaj minut so nas (toplo oblečene) izpostavili snežnemu viharju in dobrim 25 stopinjam pod ničlo, doživeli smo trodimezionalni film z vetrovi, sneženjem in premikanjem sedežev, vrhunec pa je bila gotovo off-road vožnja z antarktičnimi vozili Hägglund:
Z njim smo premagovali ekstremne vzpone in spuste, se vozili močno nagnjeni na eno in drugo stran, na koncu pa še plavali po dvometrski vodi. Zelo zabavno.
Svoj piskrček k Antarktiki sem prislonil še sam:
Če sva včeraj ugotavljala, da je center Christchurcha relativno majhen in zaradi obsežne obnove ne najbolj zanimiv, sva danes med vožnjo po predmestjih videla, da je mnogo večji, kot se zdi. Na začetku potovanja sem menil, da v mestih živijo drugače in ne poznajo velikih nakupovalnih središč, kot mi v Evropi, pa seveda ni tako. Ko sva se ustavila v enem od Countdownov, sva v njem odkrila prodajno galerijo, dolgo vsaj kilometer, s stotinami večjih in manjših trgovin. Tudi kakšnega mesarja sva odkrila in trgovino s siri. Paziti se torej velja preuranjenih trditev, čeprav sem s temi zapisi razgrinjal le svoje trenutne vtise.
Poletje se je tudi tu očitno dokončno poslovilo. V kampu smo samo najemniki, ki počasi oddajamo avtodome in nekaj takih, ki v mestu začasno delajo, pa živijo v prikolicah in se zjutraj vozijo v službo. Predvidevam, da na ta način prihranijo z nastanitvijo, ki jo zaradi obnove tako ali tako verjetno primanjkuje.
Danes je zadnji dan pravega potovanja. Jutri se začenja pot proti domu. Popoldan imava let iz Christchurcha v Auckland, kjer prespiva v hotelu, v petek ob 10:00 pa vrnitev v domovino.
Tomov blog 