• Tale dan je bil neskončno dolg. Iz nepojasnjenih razlogov na pred vzponom na Bromo nisem mogel spati in tudi vožnja s kombijem n letališče v Surabayi ni bila dovolj udobna za več kot rahel dremež. Še polet proti Lomboku je imel zamudo. Prava tolažba je bila dejstvo, da so nas čakali trije manj stresni dnevi, vsaj kar zadeva jutranje ustajanje.

    Naša  naslednja postaja je Kuta na jugu Lomboka. Čeprav se ponaša z  nekaj najlepših plaž na bližnjem otočju, je šele prebujajoči se turistični resort. Takrat plaže najbrž ne bodo več videti take:

    Tu se od plaže do plaže prevažamo s skuterji, ki so na vseh otokih najbolj pogosto in množično prevozno sredstvo. Čeprav z njimi prideš kamor koli in glede na kaotičen promet najhitreje, je vožnja z avtom tu pravi izziv. Mi smo se vozili po manj promet ih cestah in ni bilo nevarnosti, na kar ste takoj pomislili.

    V Indoneziji smo milijonarji. Ko namreč zamenjaš ali dvigneš sto evrov, dobiš zanje milijon in pol indonezijskih rupij.  Navdušenja je hitro konec, saj za vsako reč plačuješ in hitro kopnijo, a preračun v domačo valuto vseeno pokažeda je vse v osnovi precej ceneje. Večerjo na fotografiji spodaj smo mi trije recimo plačali 400.000 rupij. Sliši se grozljivo, vendar je to dobrih 26 evrov za dvokilsko divjo ribo, škampe in lignja, vključno s pijačo.

    Pijemo sveže sadne sokove in pivo Bintang, ki je dobro. Stane toliko kot cel obrok v običajnemu varungu, restavraciji s hitro hrano, ki jih mrgoli in vse pripravljajo sproti. Večina domačinov si piva ne morejo privoščiti, zato pijejo na hitro fermentirano palmovo vino. Je precej ogabnega okusa in se ga je potrebno navaditi ali preprosto biti Indonezijec.

    p. s. Slike zgoraj so malo pomešane z besedilom, za kar se opravičujem; krivo je razkuževanje pred morebitno drisko. 

  • Cesta iz Surabaye proti vulkanu Bromo vodi nekaj časa po ravnem, potem pa se začne strmo vzpenjati do vasi, ki je kar na višini 2.100 metrov. Pasjo vročino je zamenjalo svežih nekaj več kot deset stopinj, vegetacija je bolj gorska in hoteli so v slogu planinskih domov. Noč je bila bolj kratka; ob pol štirih smo se s terenskimi avtomobili odpeljali del poti proti razgledni točki pričakat sončni vzhod. Preostalo uro navkreber opravimo peš in na višini skoraj 2.700 metrov smo res priča rojstvu novega dneva. Zaradi zgodnje ure in prestalega napora se počutimo posebej nagrajene.

    Z razgledne točke je lep pogled tudi na vulkan. Bromo je eden od treh, ki so nastali v kraterju davnega supervulkana. Razen Broma je dejaven še nad 3.700 metrov visoki Mt. Semeru, na približno dvajset minut puhne ven oblaček belega dima. Za navdušence tudi tja organizirajo nekajdnevne trekinge.

    Džipi nas z razgledne točke odpeljejo navzdol v opusteli krater, ki mu pravijo peščeno morje. Od tu je še pol urice vzpona na rob Broma. Pod velikim pritiskom se iz žrela kraterja dviga para, pospremljena z veličastnim grmenjem in za strahospoštovanje do narave prav nič ne pogrešaš lave ali česa bolj nevarnega.

  • Kar zadeva časovno razliko, smo na Javi pet ur naprej, na Lomboku bomo pa šest. Sicer je celotne Indonezije v širino nekaj več kot pet tisoč kilometrov in ima kar pet časovnih pasov. Ne vem natančno ali je kriva časovna razlika ali zelo dinamičen načrt, ki smo ga izvajali v zadnjih treh dneh, a danes vidim pred seboj le še posteljo. Vsak dan smo se selili in vsako jutro ustajali bolj zgodaj, pri čemer nimam prav nobenega prigovora na program. Odlično in zanimivo, a se bo par dni v enem hotelu zelo prileglo.

    Iz Jogyakarte smo se z vlakom premaknili v Surabayo in nato s kombiji na Bromo. Vlak je točen in udoben, zlasti v razredu eksekutif, ki je z nas turiste razmeroma poceni, domačinom bolj ne. Očitno k pojmovanju udobja posebej sodi klima in je v  vagonu nastavljena na minimum, brez možnosti nastavljanja. Čeprav se prvi moment sprememba temperature prileže, smo vseeno morali nase navleči vsa topla oblačila.

    Glede na to, da smo v tropih, smo se vsi neznansko veselili sadja, zlasti eksotičnega. Tega je resnično na pretek. Že banane, ki so dozorele na drevesu in ne na ladijski poti, so bolj polnega okusa. Posebno doživetje je po mnenju indonezijcev najboljši sadež, duren ali durjan. Plod je bodičast, velikosti suhega kokosovega oreha, s trdo lupino in belim mesom. Reč je prepovedana v hotelih, pa tudi v javnem prometu in na podobnim mestih. Razlog je njegov neprijetni vonj, ki je neposrečena kombinacija bolnega blata in kislega zelja. Meso je belo, mehko in mazavo, prvi okus pa bi jaz opisal kot mešanico camemberta s česnom, kislim zeljem in smetano, vse malo na sladko. Vendar po začetnem gnusu je dejansko vsak grižljaj boljši in okusiš neko določeno plemenitost. Vsekakor vredno pokušine!

    Drugi del poti iz Surabaye do Broma se prepeljemo s kombiji. Razdalja je morda stopetdeset kilometrov, a zanjo potrebujemo skoraj šest ur. Gosti naseljenosti sledi tudi neskončno veliko prometa vseh vrst. Ni pa več videti vpreg. Vse je motorizirano, zlasti veliko je motociklov, s katerimi se mladi in stari prebijajo od neke točke a do točke b. Ob poti so vseskozi riževa polja s sistemi namakanja in osuševanja, ko je to potrebno. Žetev imajo trikrat letno in ga razumljivo izvažajo. Sicer pa je menda najbolj pomemben izvozni artikel palmovo olje, pri čemer tekmujejo z bližnjimi Malezijci.