Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Vulkan

    Cesta iz Surabaye proti vulkanu Bromo vodi nekaj časa po ravnem, potem pa se začne strmo vzpenjati do vasi, ki je kar na višini 2.100 metrov. Pasjo vročino je zamenjalo svežih nekaj več kot deset stopinj, vegetacija je bolj gorska in hoteli so v slogu planinskih domov. Noč je bila bolj kratka; ob pol štirih smo se s terenskimi avtomobili odpeljali del poti proti razgledni točki pričakat sončni vzhod. Preostalo uro navkreber opravimo peš in na višini skoraj 2.700 metrov smo res priča rojstvu novega dneva. Zaradi zgodnje ure in prestalega napora se počutimo posebej nagrajene.

    Z razgledne točke je lep pogled tudi na vulkan. Bromo je eden od treh, ki so nastali v kraterju davnega supervulkana. Razen Broma je dejaven še nad 3.700 metrov visoki Mt. Semeru, na približno dvajset minut puhne ven oblaček belega dima. Za navdušence tudi tja organizirajo nekajdnevne trekinge.

    Džipi nas z razgledne točke odpeljejo navzdol v opusteli krater, ki mu pravijo peščeno morje. Od tu je še pol urice vzpona na rob Broma. Pod velikim pritiskom se iz žrela kraterja dviga para, pospremljena z veličastnim grmenjem in za strahospoštovanje do narave prav nič ne pogrešaš lave ali česa bolj nevarnega.

  • Na Bromo

    Kar zadeva časovno razliko, smo na Javi pet ur naprej, na Lomboku bomo pa šest. Sicer je celotne Indonezije v širino nekaj več kot pet tisoč kilometrov in ima kar pet časovnih pasov. Ne vem natančno ali je kriva časovna razlika ali zelo dinamičen načrt, ki smo ga izvajali v zadnjih treh dneh, a danes vidim pred seboj le še posteljo. Vsak dan smo se selili in vsako jutro ustajali bolj zgodaj, pri čemer nimam prav nobenega prigovora na program. Odlično in zanimivo, a se bo par dni v enem hotelu zelo prileglo.

    Iz Jogyakarte smo se z vlakom premaknili v Surabayo in nato s kombiji na Bromo. Vlak je točen in udoben, zlasti v razredu eksekutif, ki je z nas turiste razmeroma poceni, domačinom bolj ne. Očitno k pojmovanju udobja posebej sodi klima in je v  vagonu nastavljena na minimum, brez možnosti nastavljanja. Čeprav se prvi moment sprememba temperature prileže, smo vseeno morali nase navleči vsa topla oblačila.

    Glede na to, da smo v tropih, smo se vsi neznansko veselili sadja, zlasti eksotičnega. Tega je resnično na pretek. Že banane, ki so dozorele na drevesu in ne na ladijski poti, so bolj polnega okusa. Posebno doživetje je po mnenju indonezijcev najboljši sadež, duren ali durjan. Plod je bodičast, velikosti suhega kokosovega oreha, s trdo lupino in belim mesom. Reč je prepovedana v hotelih, pa tudi v javnem prometu in na podobnim mestih. Razlog je njegov neprijetni vonj, ki je neposrečena kombinacija bolnega blata in kislega zelja. Meso je belo, mehko in mazavo, prvi okus pa bi jaz opisal kot mešanico camemberta s česnom, kislim zeljem in smetano, vse malo na sladko. Vendar po začetnem gnusu je dejansko vsak grižljaj boljši in okusiš neko določeno plemenitost. Vsekakor vredno pokušine!

    Drugi del poti iz Surabaye do Broma se prepeljemo s kombiji. Razdalja je morda stopetdeset kilometrov, a zanjo potrebujemo skoraj šest ur. Gosti naseljenosti sledi tudi neskončno veliko prometa vseh vrst. Ni pa več videti vpreg. Vse je motorizirano, zlasti veliko je motociklov, s katerimi se mladi in stari prebijajo od neke točke a do točke b. Ob poti so vseskozi riževa polja s sistemi namakanja in osuševanja, ko je to potrebno. Žetev imajo trikrat letno in ga razumljivo izvažajo. Sicer pa je menda najbolj pomemben izvozni artikel palmovo olje, pri čemer tekmujejo z bližnjimi Malezijci.

  • Jakarta in Jogyakarta

    Prvo srečanje z Indonezijo je bilo po pričakovanju toplo. Občutek je podoben, kot bi se znašel v kovinskem hangarju, kamor je po dolgih sončnih dneh zapadel dež in bi vanj udarila  tista zoprna sopara. Kasneje se bo izkazalo, da tudi tu vseeno kdaj zapiha in še privadiš se.

    Drug vtis je množica ljudi. Indonezija sodi med najgosteje naseljena področja na svetu. Po zadnjem uradnem štetju ima približno 163 mio prebivalcev, od tega jih skoraj polovica živi na otoku Javi, kjer so vse pomembne državne ustanove. Promet je razmeram primerno kaotičen, a tekoč. Ni  trobljenja, a tudi ne puščanja prednosti. Nikomur, ne drugim vozilom, ne pešcem. Vsakdo si izbori svoje mesto na cesti in ko je enkrat tam, ga nihče ne sovraži več. Ob  ulicah in cestah so prodajalne in gostinski lokali vsega mogočega, tudi štiri ali pet z enako robo. V naših zahodnjaških razmerah bi temu rekli nesmiselno načrtovanje biznisa, tu pa je toliko ljudi, da  vsakdo očitno dočaka svojo pest rupij. Za hotelom smo šli v eno takih ulic  na večerjo in naš mali lokal je bil hkrati gostinski obrat in prebivališče za družino. Miza zunaj je imela premalo stolov za vse nas, a so se v hipu od nekod znašli. Verjetno iz sosednjega lokala. Tudi piva ne prodajajo, pa ga je lastnik v minuti postavil na mizo,  ledeno mrzlega. In kasneje še nasi goreng s piščancem, najbolj značilno indonezijsko jed. Nasi je riž, goreng pa pečen in potem so tu različice s piščancem, govedino ali rakci. Če se ti riž upre, so podobne kombinacije s testeninami, kar je mie goreng. Karkoli od omenjenega je vedno okusno, slastno začinjeno in vedno  vsaj malce pekoče. Mislim, da bomo glede na bogastvo sadja in zelenjave, ki tu rase, do konca spoznali še marsikaj. Dobruši se je danes posrečilo naročiti nekaj, kar je bila dejansko močna goveja juha z veliko zelenjave in lepim kosom repa. je zelo uživala.

    Jogyakarta je tretje največje mesto na Javi, za Jakarto in Surabayo, vendar je pri tako gosti poseljenosti težko govoriti o obsegu določenega kraja. Znana je predvsem po hindujskem templju Prambanana in po budističnem Borobudu. Oba sta iz 9. stoletja, ko sta tu v sožitju živeli obe verstvi. V 11. stoletju so prišli arabski trgovci in danes je Indonezija največja islamska država. Po mojih dosedanjih izkušnjah v zelo liberalni obliki.