Tomov blog

Vtisi s potovanj in druge misli

Potovanja:

nazadnje objavljeno

  • Gili

    Od Lomboka proti zahodu so zapovrstjo trije majhni otočki: Gili Air, Gili Meno in Gili Trawangan. Znani so predvsem po koralnem grebenu, ki jih skoraj v celoti obkroža, razločno pa je tudi videti. da se bližamo turistično bolj obleganim področjem. Med Lombokom in Gili Airom, kjer smo nastanjeni, je borih petnajst minut vožnje s čolnom. Na otočku ni motornega prometa, le preobložene kočije z  drobnimi konjički in kolesarji.

    Celoten otok je ena sama turistična vas s hotelčki, restavracijami in masažnimi saloni. Jedilniki restavracij razen že omenjenega železnega repertoarja nudijo tudi zahodnjaškim trebuhom bolj domače reči, kot so burgerji in pice. Slednja se je po čudoviti ribji požrtiji dan kasneje kar prilegla.

    Hotel, kjer smo nastanjeni, je zaradi domiselne arhitekture vreden omembe. Je vrsta bambusovih bungalovov ob parku z bazenom. V hišici je en sam prostor, kopalnica s straniščem je zadaj na prostem in samo obdana z visokim zidom. Zelo zabavno, nekaj zadrege čutiš le med jutranjim trobljenjem na straniščni školjki. Klima na zidu se precej utrudi, da ohranja prostor vsaj vzdržen.

    Program na Giliju je ogled modrih koral in velikih želv.  Med plovbo z barčico se ravno dovolj zibamo, da med prvim potopom z masko in plavutmi izmenično šnorkljamo in bruhamo. Po postanku na kopnem se želodci umirijo in uživanje se nadaljuje. S telefonom nisem šel v vodo, zato prilagam samo plažo.

    dav

  • Na Gili Air

    Kuta je na jugu Lomboka, naš naslednji cilj pa so otočki Gili ob njegovem severozahodu. Tokrat nas vozijo z osebnimi vozili, kar je udobno, a zaradi ceste in gostega prometa vendarle celodnevni projekt. Nič hudega, tako je najlažje opazovati ljudi in pokrajino. Zanimivo je, da se skoraj nikoli ne vozimo mimo polj ali gozda; vso pot so ob cesti hiše, kot bi bila vse skupaj ena dolga vas. In tu je še tisoč motornih koles, ki nenehno vozijo v obe smeri. V eni od vasi naletimo na pasar (tržnico) in se razveselimo spoznavanja novih plodov in okusov.

    Zaradi bujne tropske vegetacije je res videti in okušati marsikaj, v oči seveda najbolj bodejo živopisni čiliji, ki na daleč sporočajo, da bodo nekoč priklicali solze v oči. Tudi midva se ne upreva skušnjavi in jih kupiva pol kile. Kasneje jih bova uspešno pozabila v avtu.

    Sredi soparnega tropskega gozda so tu in tam hladni potoki z osvežilnimi slapovi. Enega teh smo že obiskali na Javi, pa ga nisem omenil, drugi pa je tu na poti in prilagam nekaj fotografij z obeh.

    Naprej ob poti nam dobrodošlico priredijo še daljnji sorodniki

    Če smo si pristanišče predstavljali kot betonski pomol s privezi za ladje in trajekte, je tu vse drugače. Z izjemo hidro gliserja na Bali, se male barčice parkirajo kar na peščeni plaži in za vkrcanje moraš par korakov pobroditi po vodi s prtljago primerno visoko v roki. Tudi tokrat je prevoz del dogovorne ekonomije med našo vodičko in lokalnimi agencisti in ne nekega voznega reda, ker tega ni. Če potuješ v lastni režiji, stojiš z nahrbtnikom v roki in upaš, da se boš lahko priključil nekam, ne da bi ti za kratko razdaljo želeli domačini računati nerazumno ceno. Da, v take kraje je smiselno hoditi organizirano.

    sdr

  • Lombok

    Tale dan je bil neskončno dolg. Iz nepojasnjenih razlogov na pred vzponom na Bromo nisem mogel spati in tudi vožnja s kombijem n letališče v Surabayi ni bila dovolj udobna za več kot rahel dremež. Še polet proti Lomboku je imel zamudo. Prava tolažba je bila dejstvo, da so nas čakali trije manj stresni dnevi, vsaj kar zadeva jutranje ustajanje.

    Naša  naslednja postaja je Kuta na jugu Lomboka. Čeprav se ponaša z  nekaj najlepših plaž na bližnjem otočju, je šele prebujajoči se turistični resort. Takrat plaže najbrž ne bodo več videti take:

    Tu se od plaže do plaže prevažamo s skuterji, ki so na vseh otokih najbolj pogosto in množično prevozno sredstvo. Čeprav z njimi prideš kamor koli in glede na kaotičen promet najhitreje, je vožnja z avtom tu pravi izziv. Mi smo se vozili po manj promet ih cestah in ni bilo nevarnosti, na kar ste takoj pomislili.

    V Indoneziji smo milijonarji. Ko namreč zamenjaš ali dvigneš sto evrov, dobiš zanje milijon in pol indonezijskih rupij.  Navdušenja je hitro konec, saj za vsako reč plačuješ in hitro kopnijo, a preračun v domačo valuto vseeno pokaže, da je vse v osnovi precej ceneje. Večerjo na fotografiji spodaj smo mi trije recimo plačali 400.000 rupij. Sliši se grozljivo, vendar je to dobrih 26 evrov za dvokilsko divjo ribo, škampe in lignja, vključno s pijačo.

    Pijemo sveže sadne sokove in pivo Bintang, ki je dobro. Stane toliko kot cel obrok v običajnemu varungu, restavraciji s hitro hrano, ki jih mrgoli in vse pripravljajo sproti. Večina domačinov si piva ne morejo privoščiti, zato pijejo na hitro fermentirano palmovo vino. Je precej ogabnega okusa in se ga je potrebno navaditi ali preprosto biti Indonezijec.

    p. s. Slike zgoraj so malo pomešane z besedilom, za kar se opravičujem; krivo je razkuževanje pred morebitno drisko.