Tomov blog

Zapuščamo tudi Gilije in gremo na naš zadnji otok, Bali. Ta je drugačen od Lomboka. Več kot 80 odstotkov prebivalcev je hindujcev, drugačna je arhitektura, navade in oblačila domačinov. Turistično je še najbolj oblegan, zlasti od Avstralcev, ki jim je relativno blizu. Največ jih je stacionarnih na južnih obalah otoka, v Ubud sredi otoka pa hodijo v shopping. Mesto je preplet ulic s samimi trgovinami, restavracijami in masažnimi saloni. Tudi mi imamo naloge za domače, zato je edini omembe vreden vtis s tržnice in bližnjega opičjega gozda.

Ob potovanjih v Azijo ali Afriko je običajna tema higiena in težave s prebavo. Kot velijo navade popotnikov, nihče od nas ni prišel brez domače žganjice za razkuževanje in z izjemo enega člana odprave nihče nima večjih težav. Res pa je tudi, da očitno voda v Indoneziji ni toliko oporečna kot na primer v Indiji. Pijemo razumljivo pakirano vodo, vendar si že nekaj dni zobe umivamo s tekočo vodo v hotelih. Upam, da se mi zadnje dni ne bo zareklo.

Od Lomboka proti zahodu so zapovrstjo trije majhni otočki: Gili Air, Gili Meno in Gili Trawangan. Znani so predvsem po koralnem grebenu, ki jih skoraj v celoti obkroža, razločno pa je tudi videti. da se bližamo turistično bolj obleganim področjem. Med Lombokom in Gili Airom, kjer smo nastanjeni, je borih petnajst minut vožnje s čolnom. Na otočku ni motornega prometa, le preobložene kočije z  drobnimi konjički in kolesarji.

Celoten otok je ena sama turistična vas s hotelčki, restavracijami in masažnimi saloni. Jedilniki restavracij razen že omenjenega železnega repertoarja nudijo tudi zahodnjaškim trebuhom bolj domače reči, kot so burgerji in pice. Slednja se je po čudoviti ribji požrtiji dan kasneje kar prilegla.

Hotel, kjer smo nastanjeni, je zaradi domiselne arhitekture vreden omembe. Je vrsta bambusovih bungalovov ob parku z bazenom. V hišici je en sam prostor, kopalnica s straniščem je zadaj na prostem in samo obdana z visokim zidom. Zelo zabavno, nekaj zadrege čutiš le med jutranjim trobljenjem na straniščni školjki. Klima na zidu se precej utrudi, da ohranja prostor vsaj vzdržen.

Program na Giliju je ogled modrih koral in velikih želv.  Med plovbo z barčico se ravno dovolj zibamo, da med prvim potopom z masko in plavutmi izmenično šnorkljamo in bruhamo. Po postanku na kopnem se želodci umirijo in uživanje se nadaljuje. S telefonom nisem šel v vodo, zato prilagam samo plažo.