• Kdor gre v Indonezijo in ne preizkusi vsaj ene masaže, je kot bi šel na dopust na morje in ne skočil v vodo. Ne le, ker so masažni saloni na vsakem koraku, pač pa tudi ker so poceni. Sam nisem pretiran ljubitelj in uporabnik te dejavnosti, torej ne morem soditi o kakovosti storitve, vendar moji bolj izkušeni so-potovalci trdijo, da je vrhunska. Hotel v Ubudu, kjer smo spali, vodi mama (in smo jo tako tudi klicali), dela pa vsa družina. Papa (in smo ga takoj tudi klicali) je po uniformi sodeč čez dan nekje v javni službi, popoldan in zvečer pa znan refleksolog. Da je znan, smo utegnili ugotoviti v treh dneh, kolikor smo bivali v hotelu, saj so dnevno prihajali turisti od vsepovsod in spraševali po njem. Največ takih, ki so ga obiskali že večkrat.

    Kakor koli, tudi moj boleči križ je izkoristil dano priložnost in se podvrgel papinemu tretmaju. Na videz drobni mož je bil v prejšnjem življenju verjetno španski inkvizitor. S podolgovatim kamnom z zaobljeno konico je vneto pritiskal na določene točke, največ okrog palcev na obeh nogah. Bolelo je kot hudič, a mož se je z redkimi zobmi dobrodušno smehljal in ponavljal tistih par naučenih angleških besed: no pain, no gain. Kljub bolečini moram priznati precej dobro počutje in olajšanje po koncu terapije. Slednje sem omenil gospodu iz Kolorada, s katerim sva kramljala pred seanso in me je začudeno vprašal, v vče samo to in ne posebne energije, ki sem jo prejel od pape. Hm, ostanimo pri dobrem počutju. Na koncu le še to, da kot dober Hindujec (in zdravilec) papa ne zahteva plačila, prostovoljni prispevek položiš v naročje kamnitemu Budi.

    Razen zadnjih masaž je danes na programu tudi zadnje kopanje v oceanu na eni najbolj znanih balijskih plaž Nusa Dua. Tu so vsi hoteli, ki kaj pomenijo, za dobre denarce ti na plaži uredijo ne samo ležalnik, pač pa pravo dnevno sobo. Edino, česar ne morejo preprečiti je oseka, ki morje oddalji skoraj za kilometer.

    Opoldan svoje sence skoraj ne vidiš, ker je sonce skoraj navpično nad teboj. Še najbolje ga je opazovati skozi iglice borovca, na prostem je neusmiljeno. Zavistneži doma me bodo veseli, ker se bom vrnil bolj bel kot ne, a mi ni prav nič žal za faktor 50, s katerim se že ves čas mažem. Če nisi namazan in nisi domačin, te ožge. Pika.

  • Kuta je letovišče na jugu Balija z dolgo peščeno plažo Double six. Je nekaj dolgih kilometrov mivke, ležalnikov s sončniki in tonami preznojenih teles. Zdaj je glavna sezona že mimo, pa je povsod precejšnja gneča. Kako mora biti tu julija in avgusta, si lahko samo mislim.

    Če mi je bil Ubud z množico trgovin in gostinskih lokalov rahlo neprijeten, pa je Kuta skoraj odbijajoča. Gneča je mnogo večja, utrip je precej bolj zahodnjaški kot indonezijski, vse je podrejeno zelencem v denarnicah in zabavi 24/7. Verjetno bi moral biti kakšnih štirideset let mlajši, da bi bolje razumel, kaj sem privabi milijone dopustnikov.

    Kar zadeva plaž in kopanja, je tu za vsakogar, ki pozna Jadran, bolj kot ne razočaranje. Večji del plaž je namreč mnogo primernejših za surfanje kot za plavanje, saj so stalno visoki valovi. Za  kopalce so bolj plaže v zalivih, ki pa jih ni ravno obilje. Torej imajo vsi nobel hoteli na dvorišču bazen, na mizah pa vedno dovolj mrzlega piva, da dopustniki odgarajo svojo mero počitnic.

    Na poti med Ubudom in Kuto je lep živalski  vrt s ptiči. Tu je nekaj pozerjev:

    sdr
  • Danes imamo znova čudovit izlet. Z avtomobili nas odpeljejo na rob ognjenika Batur, od koder se s kolesi spustimo v dolino, čisto do Ubuda. Končno spoznamo podeželje, riževa polja in plantaže vseh mogočih dobrin. Posebne pozornosti je deležna znamenita kava Luwak, znana po tem, da zrele plodove pojejo mačke cibetovke, prebavljena zrna pa nato operejo in pražijo. Prehod skozi prebavni trakt naj bi kavna zrna ravno prav oplemenitil z encimi, da na koncu nastane božanska pijača. Razliko verjetno poznajo le pravi poznavalci, a je indonezijska kava meni zelo po godu, je temno žgana in močna.

    Plantaža, kjer pokušamo zgoraj omenjeno, je sicer kuharski raj v malem. Tu namreč gojijo še kakav, vanilijo, ingver, cimet, nageljnove žbice in še marsikaj, kar poznamo ali pač ne. Če velja durian za kralja sadja pri Indonezijcih, pa je mangostin njegova kraljica. Sadež ima rjavo trdo kožo, pod njo so zelo okusni, česnu podobni stroki. Okus je še najbolj podoben ličiju. Durian menda zvišuje krvni tlak, mangostin pa znižuje; od tod izvirata kraljevska naziva.

    Vozimo se skoraj izključno navzdol, torej gre za eno samo uživanje skozi vasi in riževa polja. Na poti spoznamo tudi nekaj o hinduizmu in njihovih običajih in to kar v eni od naseljenih hiš. Zelo prijazno in zanimivo.

    sdr