Tomov blog

Kuta je letovišče na jugu Balija z dolgo peščeno plažo Double six. Je nekaj dolgih kilometrov mivke, ležalnikov s sončniki in tonami preznojenih teles. Zdaj je glavna sezona že mimo, pa je povsod precejšnja gneča. Kako mora biti tu julija in avgusta, si lahko samo mislim.

Če mi je bil Ubud z množico trgovin in gostinskih lokalov rahlo neprijeten, pa je Kuta skoraj odbijajoča. Gneča je mnogo večja, utrip je precej bolj zahodnjaški kot indonezijski, vse je podrejeno zelencem v denarnicah in zabavi 24/7. Verjetno bi moral biti kakšnih štirideset let mlajši, da bi bolje razumel, kaj sem privabi milijone dopustnikov.

Kar zadeva plaž in kopanja, je tu za vsakogar, ki pozna Jadran, bolj kot ne razočaranje. Večji del plaž je namreč mnogo primernejših za surfanje kot za plavanje, saj so stalno visoki valovi. Za  kopalce so bolj plaže v zalivih, ki pa jih ni ravno obilje. Torej imajo vsi nobel hoteli na dvorišču bazen, na mizah pa vedno dovolj mrzlega piva, da dopustniki odgarajo svojo mero počitnic.

Na poti med Ubudom in Kuto je lep živalski  vrt s ptiči. Tu je nekaj pozerjev:

Danes imamo znova čudovit izlet. Z avtomobili nas odpeljejo na rob ognjenika Batur, od koder se s kolesi spustimo v dolino, čisto do Ubuda. Končno spoznamo podeželje, riževa polja in plantaže vseh mogočih dobrin. Posebne pozornosti je deležna znamenita kava Luwak, znana po tem, da zrele plodove pojejo mačke cibetovke, prebavljena zrna pa nato operejo in pražijo. Prehod skozi prebavni trakt naj bi kavna zrna ravno prav oplemenitil z encimi, da na koncu nastane božanska pijača. Razliko verjetno poznajo le pravi poznavalci, a je indonezijska kava meni zelo po godu, je temno žgana in močna.

Plantaža, kjer pokušamo zgoraj omenjeno, je sicer kuharski raj v malem. Tu namreč gojijo še kakav, vanilijo, ingver, cimet, nageljnove žbice in še marsikaj, kar poznamo ali pač ne. Če velja durian za kralja sadja pri Indonezijcih, pa je mangostin njegova kraljica. Sadež ima rjavo trdo kožo, pod njo so zelo okusni, česnu podobni stroki. Okus je še najbolj podoben ličiju. Durian menda zvišuje krvni tlak, mangostin pa znižuje; od tod izvirata kraljevska naziva.

Vozimo se skoraj izključno navzdol, torej gre za eno samo uživanje skozi vasi in riževa polja. Na poti spoznamo tudi nekaj o hinduizmu in njihovih običajih in to kar v eni od naseljenih hiš. Zelo prijazno in zanimivo.

Zapuščamo tudi Gilije in gremo na naš zadnji otok, Bali. Ta je drugačen od Lomboka. Več kot 80 odstotkov prebivalcev je hindujcev, drugačna je arhitektura, navade in oblačila domačinov. Turistično je še najbolj oblegan, zlasti od Avstralcev, ki jim je relativno blizu. Največ jih je stacionarnih na južnih obalah otoka, v Ubud sredi otoka pa hodijo v shopping. Mesto je preplet ulic s samimi trgovinami, restavracijami in masažnimi saloni. Tudi mi imamo naloge za domače, zato je edini omembe vreden vtis s tržnice in bližnjega opičjega gozda.

Ob potovanjih v Azijo ali Afriko je običajna tema higiena in težave s prebavo. Kot velijo navade popotnikov, nihče od nas ni prišel brez domače žganjice za razkuževanje in z izjemo enega člana odprave nihče nima večjih težav. Res pa je tudi, da očitno voda v Indoneziji ni toliko oporečna kot na primer v Indiji. Pijemo razumljivo pakirano vodo, vendar si že nekaj dni zobe umivamo s tekočo vodo v hotelih. Upam, da se mi zadnje dni ne bo zareklo.