Tudi Japonske se drži vrsta stereotipov. Je res, da delajo od jutra do mraka in skoraj brez dopusta? Je res, da so njihove navade povsem drugačne od naših? Kako so videti otroci, ki se morajo naučiti dveh vrst pisav in še kakšnih 3.000 pismenk, da veljajo za pismene? Kako je videti dežela, v kateri po podatkih Wikipedie na 365.000 kvadratnih kilometrih kopnega živi kar 125 milijonov ljudi, pri čemer so številna gorska področja redko poseljena? Za primerjavo: približno tako velika je Norveška, kjer živi zgolj 5,5 milijona. Seveda velja poudariti, da sta obe državi precej na nasprotnih robovih lestvice naseljenosti.
Kako je jesti tam, kjer postrežejo ribo, ki te lahko ubije v nekaj minutah, če ni pripravljena pravilno, kjer mora vsaka jed razen okusa imeti še ustrezno barvno kombinacijo in umetelno obliko. Bom res s stotriindevetdeset centimetri štrlel iz množice in se uspel ugnezditi v kasetnem hotelu? Bom ob obisku med izbranci, ki se jim bo pokazala sramežljiva gora Fuji?
Vse to in še več so razlogi, da je potovanje na Japonsko res nekaj posebnega in vznemirljivega. Pestro zgodovino boja za oblast in do neke dokončne enotnosti imajo mnogi narodi, a vendar je pri Japonski nekaj drugačnega. Morda njihovo šintoistično prepričanje, da so vsi potomci boginje Amaterasu in kot božansko ljudstvo na preostali svet gledajo malo zviška.
Ali pa, ker je tretji Tokugawa šogun Imatsu leta 1638 v strahu pred širjenjem tujih, zlasti krščanskih idej, deželo povsem zaprl za tujce in lastnemu narodu onemogočil izhod. Izolacija je trajala kar do druge polovice devetnajstega stoletja. Kljub trdi vladavini v tem obdobju Edo Japonska ni počivala z razvojem. Z gradnjo cest se je okrepila trgovina in ljudje so se začeli naseljevati v mestih, čeprav je bilo prebivalstvo še vedno pretežno ruralno. Je pa oblast močno spodbujala pismenost in matematiko, kar bo v našem času botrovalo tehnološki eksploziji Japonske. Vendar pa bo kombinacija pridnosti, vzvišenosti, znanja in pomanjkanja naravnih bogastev medtem v začetku dvajsetega stoletja Japonsko pahnila v nečastno in neusmiljeno plenjenje pri sosedih, vojno z Združenimi državami pa je plačala z visokim davkom.
Ko omenjam pismenost, se resnično ne morem načuditi, kako so si zakomplicirali življenje. Prvo pisavo so si sposodili od sosedov Kitajcev, sistem pismenk – kanji. Pismenke so enake oblike, a jih izgovarjajo drugače, vendar ne v vseh kombinacijah. Kot da to ne bi bilo dovolj, so si zamislili še nekaj originalno svojega, zlogovno pisavo hiragana in jo kombinirali s kanjijem. A glej zlomka, z odpiranjem Japonske v svet so v jezik začele prihajati besede iz tujine, za katere niso imeli lastnih izrazov. Da ne bi lastne pisave umazali s tujkami, so si za vse, kar ni avtohtono japonsko, izmislili še tretjo pisavo, zlogovno katakano. Ta je po obliki bolj oglata od hiragane, a na videz podobni znaki imajo povsem drug pomen. Sodobna japonščina je kombinacija vseh treh pisav. Ubogi otroci.
Prvi stik z Japonsko je najpogosteje njegova prestolnica, Tokio. O svetovnih velemestih je na prvi pogled težko izluščiti, kaj jih loči med seboj. V ožjem Tokiu živi skoraj 14 milijonov ljudi, cena kvadratnega metra je med najdražjimi na svetu in če hočeš kot Japonec pridobiti spodobno univerzitetno izobrazbo, moraš to storiti tu. V vsakem primeru, ko obiščeš mesto, pričakuješ gnečo. In tu me je čakalo prvo presenečenje. V Indoneziji sem se prvič srečal z okoljem, kjer na relativno majhnem področju živi veliko ljudi. Kaotičen promet, neskončne vrste motociklov, avtomobilov in pešcev, ki si vsak na svoj način poskušajo izboriti prostor na poti od točke A do B. Na Kitajskem in v Indiji še nisem bil, a sodeč po videnih reportažah, je zelo podobno. Na Japonskem je zadeva videti drugače. Vse ima nek urejen smisel. Promet je gost, a tekoč. V štirinajstih dneh nisem videl poškodovanega avtomobila in tega nisem opazil samo jaz. Pešci se nikoli ne dotikajo ali prerivajo, za vstop kamor koli se spontano postavijo v čakalno vrsto. Brez izjeme. Vedno. Če vrsta ni predolga, je vstop na vlak, v avtobus, na ladjo ali v muzej zagotovljen.
Zgodba zase so japonski vlaki. Ves čas potovanja nisem opazil ene same zamude. Ne pri lokalnih in medkrajevnih vlakih, kaj šele pri bliskovitem shinkansenu. Vse je prilagojeno točnosti. Na vozovnici z rezervacijo je napisana številka vagona in sedeža, za vozovnice brez rezervacije so določene številke vagonov. Na tleh perona so oznake s številko vagona in tam se postaviš v čakalno vrsto. Vlak se ustavi točno na mestu z oznakami in ko se vrata odprejo, imajo potniki, ki izstopajo trideset sekund za izstop in nato potniki, ki vstopajo, še trideset sekund za vstop. Za tem vlak odpelje. Točno po voznem redu. Da, je izvedljivo, večkrat preizkušeno in brez panike ali muje. Ni iznajdljivih. Japonci so naravno redoljubni in sistem deluje.
Vljudnost je ob redoljubnosti zaščitni znak Japoncev. Z mestnega avtobusa se izstopa pri vozniku in ob priliki nas je na končni postaji izstopilo vsaj trideset. Dosledno vsakega je voznik pospremil z vljudnim pozdravom. Sprevodnik na vlaku se od časa do časa sprehodi po vagonih, a pri izstopu iz vagona se vedno obrne proti potnikom in se prikloni. Tudi, če jim pri tem gleda v hrbet. Kjer je veliko gneče, lahko opaziš zaposlene v uniformah, kogar edina naloga je usmerjati ljudi v določene smeri. Na videz nepomembna naloga je izredno učinkovita in dobrodošla. Ni jih redko videti v belih rokavicah in mimoidoči dajejo vtis, da razumejo njihovo delo kot pomembno in spoštovano. Temna stran organiziranosti je zagotovo dobro znan tog hierarhični sistem nadrejenosti. Sopotnici sta v lokalu opazovali skupino poslovnežev, ki so delovni dan zaključili s kozarcem sakeja ali morda piva. Ko je od mize vstal nadrejeni, sta podrejena skočila pokonci in se priklanjaje vzvratno poslavljala vse do dvigala. Vzorec je menda podoben v vseh delovnih okoljih.
Če je res, se otroci v prvih letih osnovne šole ob zahtevnem opismenjevanju učijo spoštovanja do soljudi, zlasti starejših. Tukaj nehote pomislim na neoliberalni kapitalizem, v katerem nam je zahodnjakom trenutno dano živeti. Še nedolgo tega se spomnim, da si bil z nekaj več kot petdesetimi leti starosti skoraj že nezaposljiv, danes pa se je ta številka spustila že krepko nižje.
Poslovni sistemi si želijo rosno mladega kadra z večletnimi izkušnjami. Bistroumni nesmisel, mar ne!? Zavoljo tehnološkega in medicinskega napredka na drugi strani živimo vse dlje. Na žalost stari in z vrsto tegob, ki starost spremljajo, ne pa recimo dodatnih dvajset let v polni kondiciji. Če torej povežem želje napredka z obstoječo populacijo, postajamo starostniki vse večje breme, ob naraščajoči nespoštljivosti do česar in kogar koli pa se nam ne piše ravno dobro.
Japonska je gosto naseljeno otočje in bivalni prostor je dragocen in drag. Tudi na podeželju nismo opazili bahatih vil, kot jih poznamo zahodnjaki. Najbrž obstajajo, a so bolj prikrite in skoraj zagotovo se Japonci ne postavljajo z njimi. Skromnost prevladuje tudi na tem področju. Zelo zanimivo je, da tudi stanovanja v novih naseljih praviloma nimajo kopalnic, pač pa so ljudje navajeni zvečer vreči brisačo čez ramo in se okopati v bližnjem onsenu, javnem kopališču. Le-ti so zelo pogosti. Tudi kopališča imajo pravila, ki jih velja upoštevati. Garderobe in kopališče sta strogo ločena za moške in ženske. V garderobi odložiš vsa oblačila in vstopiš v kopališče. Ob steni je več nizkih stolčkov s tušem, vedrom in vso potrebno kopalno kozmetiko. Mednjo vedno sodi kopalni gel, šampon in utrjevalec za lase. Mimogrede, vsa kopalna kozmetika je v izdatnih količinah vedno na voljo tudi v vseh nastanitvah, od hotelov do najbolj skromnih ryokanov, tradicionalnih japonskih prenočišč.
Prvo opravilo v onsenu je torej temeljito umivanje celotnega telesa in ta del Japonci jemljejo zelo resno. Nasvet naše vodičke pred obiskom je bil, naj se potem, ko se nam bo zdelo da smo čisti, umivamo še deset minut in bo ravno prav. Dokončno očiščen greš lahko v bazen, ki je prijetne temperature in ni potrebno poudarjati, da prideš ven navdušen in spočit. Edino, kar še lahko dopolni ta blaženi občutek po kopeli, je mrzlo pivo. Strežno osebje ga brez komentarja prinese, čeprav je na obrazih videti da od gostov prej pričakujejo željo po zeliščnem čaju.
Pivo na Japonskem je brezhibno, dobro in vedno mrzlo! Znano dejstvo je, da imajo azijci težavo s pomanjkanjem encima za boljše prebavljanje alkohola, kar pa Japoncev očitno ne moti pretirano. Skoraj vsak večer smo v lokalu srečali kakšno skupino zaposlencev, ki je odhod iz pisarne okronala še s proslavo uspešnega delovnega dne ob kozarčku alkohola. Najbolj pogosto je dejansko pivo; imajo ga skoraj povsod in je kot rečeno vedno čudovito ohlajeno in dobro. Verjetno ste že slišali vsaj za znamko Asahi, čigar poslovni prostori so v veliki in lepi stavbi v Tokiu. Japonci prej omenjeno proslavljanje radi začinijo s karaokami. V želji, da nam Japonsko kar najbolj približa, nam jih je organizirala tudi naša izvrstna vodička Helena. Niti v sanjah ne bi pomislil, da bom tako užival v skupinskem prepevanju starih rokovskih skladb.
Najbolj znana japonska alkoholna pijača je riževo vino sake in morda je še kdo kot jaz pomislil, da iz riža pač ne moreš izcediti kaj posebno okusnega. Pa sem se kajpak zmotil. Obiskali smo varilnico sakeja in tam preizkušali različne vrste. Da, sake ima kot nam poznano grozdno vino svojo cvetico in okus glede na vrsto riža, področje od koder prihaja in podobno. Sploh ne slabo!
Če sem se že lotil alkohola, je nemogoče obiti japonske viskije. Sodijo v sam svetovni vrh in če se znova spomnim japonske natančnosti in vztrajne strokovnosti, ni to nič čudnega. Zagotovo nič ni prepuščeno naključju in izbrane so samo najboljše sestavine. Tudi da gre ravno za viski, kjer so osnova žitarice, ni nenavadno. Bolj bi me čudilo, če bi bili znani recimo po sadjevcu, saj je za ljubitelje sadja Japonska zelo negostoljubna dežela. V običajnih trgovinah ga skoraj ni videti, tu in tam sem opazil le manjše specializirane trgovinice. V času našega obiska so bile na voljo lokalne mandarine in jabolka. Vse se prodaja na kos in posebej moram poudariti, da so bili sadeži brezhibni, kot bi bili klonirani in zelo okusni in sočni. Tudi na poti nikjer nismo opazili nasadov kakršnega koli sadja, kar pravzaprav preseneča ob sicer zdravi prehrani z mnogo zelenjave in rib.
Tisto, kar mi ob vljudnosti in skromnosti ne gre skupaj z Japonci, je njihov odnos do risank, stripov, video iger in sploh vsega, kar je pisano in se sveti v vseh mogočih barvah. Že sprehod po ulicah, kjer je veliko trgovin, je izziv za oči, določene trgovine pa prava pustolovščina. Darila sva nabavljala pretežno v trgovinah verige Don Quijote, zlasti ker dobrine zapakirajo, zalepijo v vrečko in tujcem prijazno odštejejo davek. Duty free, če je kdo pozabil. Imajo vse, kar se prodaja na Japonskem in kljub desetim nadstropjem je trgovina nabito polna in z ozkimi prehodi. Vse, kar lahko sveti ali bliska, je prižgano in bolšči vate z vseh strani. Vnuku Sana sva namenila nekaj v zvezi s Pokemoni, pa sva se neuka znašla v neskončni množici artiklov, ki jim nisva poznala namena oziroma vloge. Na vso srečo je paket kart, ki jih sicer ni na policah v Evropi, uspešno opravil misijo.
Pokemon in drugi junaki risank ali video iger na Japonskem niso zgolj zabava, pač pa prava mala religija. Niso redke kavarne, kjer te ne le streže v like oblečeno osebje, pač pa te animirajo, da skupaj z njimi zaplešeš ali zapoješ kakšen odlomek iz zgodbe. Juhu! Še bolj pogoste so Manga kavarne, kjer popiješ kavico in prebereš strip ali dva. Manga stripov je nebroj vrst in jih je mogoče dobiti kjerkoli. Čeprav so priročno čtivo za učenje že omenjenih japonskih pisav otrokom in tujcem, pa jih dejansko berejo vsi, tudi že pismeni odrasli. Strast do anime, kakor Japonci pravijo stripom in risankam, je res vsesplošna in vidna na vseh področjih. Moja soproga pravi, da verjame v kakovost japonskih avtomobilov, a so prevečkrat podobni tistim iz japonskih risank, in zdijo nekam vesoljski.
Kar zadeva avtomobile, sem pričakoval hipermoderne električne modele, ki bodo šele z zamikom prišli k nam v Evropo, pa se je izkazalo ravno nasprotno. Najbolj pogosti so mali škatlasti, kratki in ozki enoprostorci, ki so prostorsko imenitno izkoriščeni in so kljub temu videti udobni. Izdelujejo jih vse avtomobilske znamke.
Enkrat sem že omenil, da je prostor na Japinskem dragocen in je vse temu podrejeno. Privatne hiše običajno nimajo garaže, pač pa je prvo nadstropje narejeno tako, da je pod njim niša, kamor zapeljejo avtomobil. Ko smo se na otoku Šikoku vzpeli na hribe, so bile ceste sicer lepo asfaltirane, a zelo ozke in kot nalašč za ta vozila.
V nasprotju s pričakovanji tudi taksiji v večjih mestih niso najbolj sodobni in električni. Večinoma gre za starejše, večje Toyotine modele. Posebnost japonskih taksijev so vrata za drugo vrsto sedežev, ki jih dosledno upravlja voznik s pritiskom na gumb in nas tujce vztrajno obvešča o tem, preden jih poskušamo zaloputniti ročno. Električnih avtomobilov dejansko ni veliko in tudi sončne elektrarne niso tako pogoste, kot je zdaj trend v Evropi. Japonci menda nimajo pretiranih težav z elektriko. Med drugim jo pridobivajo s sežiganjem odpadkov, česar posledica je uporaba enormnih količin plastike v vseh oblikah, zlasti za hrano in pijačo.
,Japonci živijo s pakirano hrano in pijačo. Avtomati so povsod in vedno delujoči. Pijača je na voljo v hladni in topli obliki, napitki pa raznovrstni. Žal je vse v japonščini in če ne izbereš ravno kokakole ali nekaj, kar je očitno videti kot navadna vode, zna biti izbira pravi izziv. Osramočeno priznam, da kakšne stvari iz avtomata preprosto nisem mogel popiti ali pojesti. Pakirana hrana je del japonskega vsakdana. Vse trgovine s hrano ponujajo pakiran dnevni obrok ali bento, kakor temu pravijo Japonci. Ta je lahko v obliki solate, testenin ali kakršne koli vrste jedi z rižem in ribo. Večina obrokov je hladnih, so pa tudi taki, kjer potegneš vrvico in se paketek sam pogreje. Obroke na veliko kupujejo zaposleni zjutraj na poti na delo, zelo pogosto pa tudi na povratku domov. Namesto obloženega kruhka si Japonec kot prigrizek raje privošči onigiri, trikotnik kuhanega riža, zavitega v nori algo, tu in tam še s skritim polnilom.
Potovanje na Japonsko je tako ali drugače povezano s pričakovanji glede hrane. Tradicionalisti se sprašujejo, kaj bodo jedli v deželi, kjer jedó samo surove ribe, riž in alge, bolj zvedavi pa, kaj vse bo mogoče poskusiti. Zelo sem vesel, da smo bili sopotniki tozadevno enako navdušeni in smo se res potrudili, da nam kaj ne bi ušlo. Posebna zahvala gre tudi neutrudni vodički Heleni, ki nas je izkušeno peljala na mesta, kjer smo jedli tisto pravo in ne kakšen turistični približek. Izognil se bom vrednotenju, kaj je bilo najboljše, ker je bilo za razliko od že omenjenega benta vse izredno okusno.
Pred časom sem bil na kuharski delavnici, kjer nas je sicer slovenski kuhar učil pripravljati sushi, sashimi in podobne čarovnije. Tisto, kar me je presenetilo, so bile njegove besede da bomo v internetu težko našli japonske kuharske recepte, ker japonski kuhar iz sestavin, ki so mu na voljo, vedno sestavi nekaj novega, kar bo usklajeno barvno in po okusu.
Odveč je naglasiti, da je tudi pri kuhi v ospredju japonska natančnost in vztrajnost. Ko na primer kuhajo juho, v kateri so kocke krompirja, le te pred kuhanjem obrežejo, da nimajo vogalov in robov, ki bi se predčasno razkuhali in napravili juho motno.
Da se deset let učiš stisniti kepico riža, jo oblizniti s trakcem vasabija, pokriti s koščkom surove ribe in pomenovati sushi, je nekaj tipično japonskega. Vsa čast tudi kuharjem, ki dolge ure po natančnem postopku kuhajo ramen, pa vseeno mislim da slovenska kuharica ob njih ne bi zardevala od sramu s svojo nedeljsko govejo župico.
Znaten del potovanj v tuje dežele so obiski verskih objektov. Z nobeno od religij si nisva ravno blizu, pa jih rad obiskujem, ker so običajno monumentalne stvaritve, vredne ogleda. Tudi na Japonskem je obisk templjev nekaj, česar preprosto ne smeš spregledati ali zamuditi. Podobno kot s pisavo, so si tudi budizem sposodili kar pri sosedih Kitajcih in jo tekom časa priredili po lastnih željah v zen budizem.
Čeprav je prislovični japonski šintoizem na videz v nasprotju z drugo vero, pa gresta religiji nekako z roko v roki, ker je šintoizem bolj duh tega sveta in življenja, budizem pa se ukvarja z dušo in posmrtnim življenjem.
Ni me ravno zanimalo, koliko opravka si Japonci dajo z vero, vem pa da imajo v svojem stanovanju pri vhodu verski kotiček, ki odganja zle duhove iz hiše in da radi obiskujejo templje. Te razen zanimivih stavb krasijo čudoviti in vedno brezhibno urejeni vrtovi.
Ob vsej navidezni različnosti od Evrope in močni podvrženosti tradiciji se vseeno sprašujam, ali je to res in koliko časa bo še tako. Če je na javnem prevozu nevljudno govoriti glasno in strmeti v druge ljudi, ni v praksi na zahodu nič drugače. Nedavno sem v Londonu opazil, da imajo vsi ki potujejo sami, dosledno v ušesih brezžične slušalke, v družbi pa s telefoni v rokah raje komunicirajo virtualno. Mislim, da Japonska navsezadnje le ni tako nenavadna in še manj čudna. Le bolj pristna in samozavestna.
Sajonara Nihon!
Tomov blog 