Ogledovanje velikega mesta v kratkem času je vedno rahlo stresna in utrujajoča reč. Ali ogledovati peš ali se voziti z javnim prevozom, je boljša podzemna ali avtobus ali pač tramvaj, vedno so dileme. V primeru Victorie na srečo ni bilo teh težav. Avtobus številka 14 (Bokalce – Savlje?) pelje od bližine našega kampa naravnost v mestno središče. Le-to je povsem obvladljivo na noge in sva prepešačila tolikokrat, da sva že srečevala iste ljudi. Malo je pa pomagal tudi vodni taxi.
Victoria ni velika in nima nekih svetovno znanih znamenitosti, je pa zelo prisrčno in prijazno mesto. Predmestja z družinskimi hišami se raztezajo daleč izven mestnega središča in vožnja z avtobusom iz enega od takih, kjer je tudi naš kamp, do tja traja kar dobre pol ure. Tudi v poslovnem delu ni neosebnih visokih nebotičnikov. Imenu primerno je večina stavb iz angleško viktorijanskega obdobja, če nisem nevedno ustrelil mimo. Vsekakor v parku pred vladno palačo stoji ponosni kip angleške kraljice Viktorije. Naj omenim, da Kanadčani tistemu, čemur mi rečemo javna lastnina, pravijo property of the crown in še vedno priznajo kralja Karla kot suverena.
Tu in tam so spomini tudi na prvotne naseljence. Mimogrede, ravno danes smo bili prisotni na protestu, naj se jim dodeli več pravic.
Posebno doživetje je bila ribiška vas s slikovitimi plavajočimi hišami in lokali z ribjimi jedmi. Na vso srečo sva jo obiskala po kosilu, ker bi moj neusahljivi apetit znova naredil veliko škode ali pač veselja gostinski ponudbi.
Tomov blog 
Komentiraj