Tako, gore so dokončno za nama. Tehnično je nekaj gora tudi na otoku Vancouver, a tja ne bova hodila. Zadnjih sto kilometrov je šlo pretežno čez zelo rodovitno področje in vsakih nekaj sto metrov so znova stojnice s sadjem in zelenjavo. V tem času prevladujejo buče, jabolka in breskve, čeprav je na oglasnih tablah vse mogoče sadje. Ob cesti so vidne velike plantaže jablan, breskev in borovnic, vse je zelo negovano in zaščiteno. Pred čim, mi ni znano. Trajekti proti otoku Vancouver vozijo z južnega in severnega dela Vancouvra, sva se protu jugu ves čas vozila ob meji z ZDA. Čeprav nama paket najema avtodoma dovoljuje vstop v ZDA, nisva niti pomislila nanj. Brez uradnega dovoljenja bi nama Trump zagotovo preprečil in kaznoval poskus uresničitve ameriškega sna.
Trajekti na otok vozijo uro in pol in so zelo pogosti, skoraj manj kot na uro. To ni nenavadno, saj je otok ogromen in gosto poseljen. Čisto na jugu otoka je Victoria, glavno mesto Britanske Kolumbije. Kampirava v bližini mesta jo imava na jedilniku jutri. Verjetno tudi dobesedno, ker nama bo teh zadnjih nekaj dni pasalo malo bolj na easy. Javno mnenje omenja morsko hrano, bogato lokalno zelenjavo in kraft piva.
Kar zadeva hrano, sva sicer sinoči jedla čudovite filete lososa, kupljene v supermarketu, tako temno oranžne barve in čvrstega mesa, da so bili prava poslastica. Na splošno so bile doslej vse sveže jestvine, od sadja in zelenjave do mesa neverjetno sveže in kakovostne.
Na rezervirani trajekt sva iz previdnosti glede gostega prometa in morebitnih zastojev prišla uro prezgodaj in se sprehodila po ogromni trgovini za lov, ribolov in kampiranje in tole na sliki spodaj so samo ribiške palice,
tole pa ljubki štirikolesniki:
Tomov blog 
Komentiraj