Tomov blog

Kljub prijetnemu spanju ob jezeru Osoyoos sva dejansko dvakrat prenočila na začetku puščave, ki se razteza proti jugu v ZDA in meja je dejansko čisto blizu. Kraj je povsem v indijanskem rezervatu in končno sva lahko vsaj na hitro izvedela nekaj o njihovem načinu življenja, pa čeprav le v muzejski obliki. 

Počasi se obračava na zahod proti Vancouvru in avtocesta ravno še toliko zavije proti severu, da se lahko posloviva od prelepih gozdov, hribov, rek in jezer z vožnjo skozi provincijski park Manning. Jutri se bova spustila v dolino in se s trajektom odpeljala še na Vancouver Island. Po vremenski napovedi bo jutri še oblačno, potem pa se začne nekaj dni deževnega vremena, ki ga bova izkoristila za bolj mestne oglede. Če se ozrem nazaj, sva imela doslej idealne razmere. Enkrat samkrat sva po kosilu za pol ure ušla v avtodom, med vožnjo pa imela vsega skupaj kakšno uro dežja. Potovanje bi bilo v vsakem primeru zanimivo, a pogledi s hribov in nanje bi lahko ostali skrivnost. 

V kampih se vsi pozdravljamo in tu in tam spregovorimo kakšno prijazno besedo. Soseda v zadnjem kampu je zanimalo, kaj sva vse prepotovala in na koncu seveda, od kod prihajava. Ko sva se že pripravljala na pojasnilo, kje tiči Slovenija, nama je predstavil ženo Hrvatico in z Marijo iz Like, ki je že trideset let v Kanadi, smo se prav prijetno pogovorili.