Tomov blog

Še enkrat se moram vrniti na stranišča. Pravzaprav ne razumem, zakaj je to tema, o kateri nam je neprijetno govoriti, saj je del dneva vsakogar od nas. Brez izjeme, z leti tudi večkrat ponoči. Namesto small talka o vremenu bi pogovor na primer lahko začeli s: “Kakšna je bila pa vaša jutranja stolica?” in sledil bi navdušen odgovor: “Hvala, lepo, ravno prav mehka!”. Kot pri opisu bolezni in drugih tegob bi se pogovor lahko razširil do neslutenih raszežnosti.

Skratka, na potovanjih me vedno znova navdušujejo izumi na straniščih. V tej kategoriji brez konkurence vodijo Japonci, kjer so stranišča opremljena kot luksuzni avtomobili. Pri kanadskih straniščnih školjkah izplakovanje deluje na način kot v letalu, ko vsebino najprej nekam na hitro posrka in nato počasi izpere. Lepo in snažno.Na letalu se to zgodi tako bučno in hitro, da me težko prepričajo, da gre to v nek kontejner. Naši meteorologi pravijo, da nas vsake toliko doseže puščavski pesek. Yeah right!

Toliko o tem. Mimogrede, Dobruši je letos zavoljo svoje diete ekspert!

Današnji dan je izrazito počitniški, čeprav sva se pri sprehodu okoli jezera rahlo uštela in hodila kar celo uro v eno smer. A je pasalo, da se en dan nisva vozila. Kamp je sicer tik ob jezeru, ki je menda najtoplejše v Kanadi, vendar kljub sončnemu dnevu piha hladen vetrček, ki odganja misli po morebitnem kopanju.

Vse kaže, da sva iz območja, kjer bi lahko še videla v živo črnega medveda ali grizlija, a vse pač ne gre. Najbolj divje živali na poti bodo očitno ostale tele živali, ki so nas obiskale v kampu.