Tomov blog

Danes sva se cel dan vozila po dolini Okanagan, značilni po bogati vegetaciji in agrikulturi. Po rodovitnosti mene spominja na neretvansko delto, kjer iz vsakega semena nekaj zraste. Tu pridelujejo veliko različne zelenjave in sadja. Prevladujejo jabolka in breskve, pretežno pa je spodnji del doline postala vinska pokrajina. Med Kelowno, ki je v zgornjem delu doline in Osoyoosom, kjer bova prespala, je vsaj nekaj sto vinarn. Podobno kot na cesti med Pločami in Opuzenom je na vsakih sto metrov stojnica s sadjem in zelenjavo. Tu se nisva ustavljala, ker imava še poln hladilnik tovrstnih dobrin in hočeš, nočeš gre najina avantura v zadnjo tretjino, pa je treba jesti zaloge, da slučajno ne bi česa morala zavreči. 

V turistični agenciji v Kelowni sva dobila namig, naj si privoščiva sladoled pri Tickleberryju v kraju Okanagan Falls, nama na poti. Obisk ni razočaral. Na voljo je več kot dvajset okusov in razum je za čuda prevladal in sva vsak naročila samo po dve kepici. So bile namreč kot teniške žogice, torej za kosilo ni bilo nobene potrebe. 

Glede informiranja o vinski ponudbi se je zadeva poenostavila v kraju Oliver, kjer so napravili okrogel trg, okoli katerega se predstavljajo posamezne vinarne. V eni od njih sva se prepustila vinski pokušini in v zahvalo kupila dve buteljki.

Sicer so kraji vzdolž tega dela precej bolj živahni kot v Skalnem gorovju. So pa manjše vasi na sploh zelo drugačne od naših. Nimajo nekega središča, vsi krajevni uradi so nekako razmetani po celem naselju. Ulice so strogo pravokotne, parcele hiš pa so se nama zdele zelo velike, ne glede na to, da hiše sploh niso velike ali zidane kot pri nas. V glavnerm so lesene, niso pa redki niti kontejnerji. 

Večina krajev v dolini Okanagan leži ob jezerih, ki jih je ogromno in so velika, tako da vode res ne manjka.