Tomov blog

Zdaj imava že nekaj izkušenj s kampiranjem v Kanadi. Standard za opremljeno parcelo je relativno vodoraven dovoz za avtodom, priključek za elektriko, vodovodna pipa s pitno vodo, največkrat tudi odtočni kanal za pražnjenje stranišča in odpadne vode ter mizico s klopjo in roštiljem. Slednji je včasih kar samo feltna od malo večjega avtomobilskega kolesa. Standard v vseh kampih je sicer tudi nakup svežnja drv za žar (bog ne daj, da sam nabiraš drva v gozdu in skruniš naravne danosti), vendar je tokrat vsaj v Britanski Kolumbiji popolna prepoved odprtega ognja. Tudi sicer sva v Alberti, kjer te prepovedi ni, zvečer videla le tu in tam kakšen ogenjček. Naj dodam še, da nihče ni prepeval ob tabornem ognju, ker so dnevi izredno topli, ko pa se skrije sonce, je zunaj hitro neprijetno. Zato mi pri srcu ni bilo tako hudo, kot pred leti na Sardiniji, ko smo zvečer pojedli rižoto, sardinski fantje pa so na ražnje vrgli metrske ribe in rake ter dvokilogramske zrezke. En pošten ribeye steak sem brez slabe vesti spekel kar v ponvi na toplem v kuhinji.

Zagotovo je zanimiva cena nočitve. Ta se vsaj v najinem primeru giblje med 40 in 50 CAD, kar je manj kot 40 EUR. V narodnih parkih so cene razumljivo višje, razen v kampu v parku Wells Grey, kjer sicer ni bilo elektrike in vode, je pa bil  pa po mnenju obeh eno lepših doživetij na poti. Tam sva za prenočitev plačala borih 23 CAD. 

Sanitarije so običajno preposte a vedno čiste in na voljo, kar velja tako za kampe, kot za vsa počivališča, razgledne točke ali druge atrakcije. 

Naravni park Revelstoke je bila, kot je videti, zadnja postaja v Skalnem gorovju in počasi se spuščava v doline. Počasno spuščanje je sicer relativen pojem, saj je tu, kot večkrat omenjeno, vse na velikih razdaljah. Današnji klanci navzdol so bili dolgi kar po nekaj deset kilometrov in to po kar strmem naklonu. Najin avto ima tako kot večina ameriških vozil avtomatski menjalnik in ima za vožnjo po klancu navzdol posebno funkcijo zaviranja z motorjem, sicer bi doslej že povsem obrusila zavore.