Današnji izlet v Calgary ni bil v nobenem predhodnem načrtu. Je pa borih 132 kilometrov vzhodno od Banffa in smrtni greh se nama je zdelo, da ga kar preskočiva. Razen tega je bil prava osvežitev po skoraj desetdnevnem potikanju po gorah. Calgary je namreč povsem na ravnem je povrh še mesto, kar povprečnemu slovenceljnu vsekakor godi. Res se je bilo potrebno peljati tja in nazaj v Banff in celo malo nad Lake Louise, kar je naneslo skupaj 290 dodatnih kilometrov, a pri načrtovanih tri tisoč ni omembe vredno.
Calgary je leta 1988 gostil zimske olimpijske igre, takoj za Sarajevom in se razumljivo tudi on še vedno diči s tem podatkom. Sredi mesta je Calgary Tower, na katerem je gorel olimpijski ogenj, danes pa sva ga midva počastila s svojim obiskom. Pogled je res lep, ker je mesto kot rekoč čisto na ravnem in se neznansko razteza v vse smeri. Dokaz o zračnosti mesta je recimo podatek, da sva dobila parking slabih sto metrov od strogega centra mesta. Na glavni promenadni ulici je bil danes sejem second-hand oblačil in morda bi se za majhen denar lahko pošteno oblekla, če nas ne bi ločilo približno štirideset let modnih trendov.
Dan je bil znova neznansko topel, okoli 27 stopinj. Ob čakanju na zeleno luč na semaforju naju je ogovoril mladenič in naju vprašal, od kod sva in če sva prvič v Calgaryju. Kar nekako se je opravičil, da je mesto polno rekonstrukcij, češ da se jim prek poletja mudi zidati, ker je pozimi rado med -35 in -40 stopinjami. Bogme, meni je bilo mesto videti bolj pohlevno.
Pot nadaljujeva znova nazaj v skalnem gorovju, vendar se počasi spuščava proti jugu v bolj nižinski del. Tole noč bova prespala v kraju Golden, ki je v vznožju prelaza Kicking Horse, znamenitega po neverjetnem vzponu železnice čez prelaz v vrsti serpentinastih tunelov v gori.
Tomov blog 
Komentiraj