Pot od kraja Blue River, kjer sva prenočila dvakrat, gre nekaj časa po avtocesti številka 5, ki povezuje sever in jug Britanske Kolumbije in se malo nad krajem Valemount pridruži avtocesti številka 16, ki je dejansko transkanadska in povezuje atlantsko in pacifiško obalo Kanade. Pokrajina je vznemirljivo lepa in pomirjujoča, kot bi se ure in ure vozil od Mrzlega studenca proti biatlonu na Pokljuki, le da je cesta bolj ravna in je na vsakih nekaj deset kilometrov ob njej manjše Bohinjsko jezero. Zelo lepo.
Ob cesti in tudi visoko v hribih je gost gozd. Prevladujejo iglavci in po internetnih virih gre za več vrst jelke. Sicer je menda uradno drevo Britanske Kolumbije zahodnjaška rdeča cedra (Western Red Cedar). Gozdovi so res čudoviti, z visokimi in slokimi debli in jim ni konca. Zanimivo je, da gozd sega visoko nad 2.000 metrov, kar je posledica toplega zračnega toka s Pacifika. Britanska Kolumbija je namreč edinstvena po deževnem gozdu, saj je za razliko od običajnih skoraj 400 kilometrov daleč od morja. Razlog je dolga planota, ki je pred kolumbijskim skalnim gorovjem v smeri od morja in vpliv seže daleč. Gozdovi so videti popolnoma neočiščeni in prepuščeni naravnemu krogu, kar pri neizmerni velikosti niti ni presenetljivo. Sem pa prebral, da je gozdnatost province že od nekdaj načrtovana in tudi danes vsako leto posadijo nekaj milijonov dreves.
Dokler ne pride ogenj. Že doma smo spremljali novice o velikih gozdnih požarih, si je pa težko predstavljati ta velikanski obseg, dokler ga ne vidiš v živo. Doslej sva pogorišča videla le tu in tam, danes ob prihodu v Jasper pa so šele vidni učinki podivjane narave. Kamp, kjer prenočujeva, je bil najbrž pred kratkim mali gorski raj, danes pa je kot bi kampirali na odlagališču. Če bolj natančno pogledate spodnjo sliko, boste videli da je tako tudi visoko v hribih.
Tomov blog 
Komentiraj