Predvčerajšnjim sva napravila najdaljši načrtovani skok tega potovanja, 480 kilometrsko pot od Whistlerja do provincialnega parka Wells Gray. Vozila sva se približno osem ur, saj so tu omejitve kar stroge. Tudi po avtocesti je najvišja dovoljena hitrost 110 km/uro, največkrat celo manj. Kot rečeno, ni primerljiva z našim pojmovanjem avtoceste, kjer so vedno štirje pasovi, pač pa je zlasti med hribi pogosto dvosmerni promet. A ceste so krasne in gladke in skoraj brez izjeme se vsi držijo zapovedane hitrosti. Avto ima prilagodljivi tempomat in program za vožnjo po klancu navzdol, kar je pri avtomatskem menjalniku koristna funkcija, vožnja je torej zelo udobna.
Na srečo na tako dolgi poti ni bilo kaj prida zanimivosti, ki bi naju pretirano zadrževale. Pokrajina se je vmes iz bogato gozdnatega spremenila v pravo dolgočasno stepo in se proti koncu znova pogozdila in višinsko razgibala. Wells Gray je menda skriti biser Britanske Kolumbije in je kot že povedano samo provincialni park za razliko od bolj razvpitih nacionalnih Jasper in Banff, ki ju tudi še imava na meniju. Res gre za prelepo nedotaknjeno divjino, brez elektrike, telefonskega signala in interneta. Zadnjih 23 kilometrov je za nameček še makadamskih, da v avtodomu vse poskakuje in veselo razgraja. Včerajšnji dan sva torej v celoti preživela v gozdu, ob jezeru in občudovala vodo in slapove.
Čeprav je nabiranje gob v Kanadi načelno dovoljeno, za vse nacionalne in pokrajinske parke veljajo precej strožji predpisi. Narava in njeni prebivalci so na prvem mestu in so visoke tudi zagrožene kazni. Tile trije prijateljčki na sliki spodaj so se razkazovali tik ob potki sredi kampa in v dveh dneh se jih ni nihče dotaknil, čeprav sem jih že videl v rižoti:
Kuhava si še vedno sama, ker doslej na poti še nisva srečala kaj izrazito mamljivega. Že v Vancouvru sva v Wallmartu nabavila za poln hladilnik in še kakšno omarico dobrin in kar nekaj časa ne bova gladovala. Moja kuharska duša seveda ne pristaja na pogrevanje gotovih izdelkov in kuhava iz osnovnih sestavin, ki so zelo kakovostne in jih je obilo. Med drugim sva kupila tudi steklenici belega in rdečega vina, a glej zlomka, v prehranskih trgovinah ne smejo prodajati alkohola in se je izkazalo, da gre pri najinem vinu za špansko vino, ki ga v Nemčiji dealkoholizirajo (beri uničijo) in izvažajo v Kanado. Čistuni imajo po drugi strani polno liquor shop-ov, kjer lahko kupiš vse manj ali bolj opojne pijače in v Kanadi tudi kanabis. Nisva jih še obiskala …
Tomov blog 
Komentiraj