Prvi utrinki nimajo veliko zveze s Kanado oziroma bolj natančno z Britansko Kolumbijo in Alberto, zahodnima provincama, ki ju bova obiskala v naslednjih treh tednih. Bolj gre za spoznanje, kako je svet vse bolj globaliziran in pisan. Ko nekam potuješ, četudi ni ravno daleč, srečuješ množico ljudi vseh barv polti, ki po količini prtljage in številu družinskih članov sodeč vsaj začasno za dalj časa migrirajo nekam drugam. Tako je zdaj in vse kaže, da bo v bodočnosti zaradi podnebnih sprememb še bolj intenzivno, ksenofobom navkljub.
Vse družine, čigar otroci težko prenašajo dolga potovanja in po obnašanju sodeč tudi vse ljudi okoli sebe, so bile včeraj na poti od Istanbula do Vancouvra. Že na letališču se je začela predstava ihte z metanjem metanjem ob tla in po tleh, posamezne epizode pa so trajale vse do konca poti. Globok poklon permisivni vzgoji, ampak … Draga vnuka, še enkrat poudarjam, da vaju imava neskončno rada.
Na stran neprijetnosti – začetna lokacija je osvojena in veseliva se nadaljevanja, Dan je bil zelo dolg in spanec v hotelu takoj po prihodu je bil zdravilen. Sredi dneva prevzameva avtodom in tole je naloga za naslednje tri tedne.
Tomov blog 
Komentiraj