Tomov blog

Posnela sva nekaj sto fotografij, a že zdaj vem, da bo z njimi težko pokazati, kako lepo potovanje je za nama. Ne le zato, ker vsaj jaz nimam ravno očesa za dobre kadre, pač pa bolj zaradi pomanjkanja celotnega konteksta. Na slikah so otočki, hribi, hiše in ladje, kakor smo jih srečevali na poti, a manjka vtis, ko pluješ po fjordu med otoki in nenadoma sredi divjine opaziš hišico ali naselje. Takoj pomisliš, le kdo lahko živi tako odmaknjeno. Vendar sta za tem dve dejstvi. Prvo je, da je devetdeset odstotkov Norveške pokrito z elektriko in zelo pogosto povezano tudi z dobro cesto, drugo pa njihova očitna ljubezen do prostora in narave. 

Norveška elektriko pridobiva predvsem iz številnih hidroelektrarn, je samozadostna in tudi ena največjih porabnic. Večina domov se ogreva na elektriko. Kako zanimivo za državo, ki je med največjimi črpalci nafte in zemeljskega plina. Ni kaj, pametno, vam preostalemu svetu umazanija, mi pa čisti.

Z izjemo Osla nikjer nisva opazila visokih stavb in nebotičnikov. Naselja so zelo raztegnjena, z veliko prostora med sosedi, včasih celo nenavadno veliko. Tudi popolna samota jim ni povsem tuja. Pred leti so nam v znamenitem fjordu Geiranger na vrhu hriba pokazali hišo, ki je dostopna samo po strmi stezi z morja. Če je verjeti, potomci prvotnih lastnikov še vedno živijo v njej.

Doživeti prečkanje polarnega kroga, severni sij in stati na vrhu Evrope (mimogrede, na fotografiji povsem desno), je nekaj čarobnega in težko ponovljivega. Že davno sva ugotovila, da se ne marava vračati v kraje, ki sva jih že obiskala, a za Skandinavijo sva vedela, da naju kliče nazaj. In bogato naju je poplačala.

Ha det, Norge, vi ses.