Tomov blog

Iz lastnega primera vemo, da je zgodovina raztegljiva, kakor si jo pač razlagamo. Norvežani so ponosni na svoje vikinško obdobje in pravijo, da so na svoji osvajalski poti drugim narodom prinesli marsikaj. Norveški in danski jezik menda nista podobna angleščini, ampak je v resnici nasprotno. Če vprašate Škote ali Irce, so bili predvsem barbarski klavci.

Danci in Švedi so imeli dolgoletno oblast nad to razčlenjeno in dolgo deželo. Po razglasitvi neodvisnosti leta 1905 so se na plebiscitu odločili za ustavno monarhijo, zaradi pomanjkanja plemstva pa za kralja uvozili kar danskega princa. Najbližji sosedje Švedi so Norvežane radi gledali kot neuke hribovce in ribiče, a potem so prišle neizmerne količine nafte in zemeljskega plina. Danes je Norveška ena najbogatejših držav, z najmiroljubnejšo politiko in socialnim sistemom, ki jim ga zavida cel svet.

Norveška je znana po liberalni imigracijski politiki v preteklosti, kar je v praksi zelo očitno. Vključno z osebjem na ladji. Žal se z naraščajočo nestrpnostjo povsod po svetu tudi tu najbrž vse skupaj spreminja, sicer se jim ne bi zgodil Breivik.

Ne vem, ali naj se zahvalim toplemu zalivskemu toku ali nekomu tam zgoraj, a imava doslej veliko sreče z vremenom. Šele v Bodø-u je prvič deževalo in tudi v naprej ne kaže grozno. Dobruš je pred kratkim brala slovenski potopis, kjer avtor toži, kako lepo bi bilo potovanje po Norveški, če ne bi ves čas deževalo.