Tomov blog

Po dolgoletnem taborništvu in mnogih potovanjih me je kar sram priznati, da sva oba slabo pakirala prtljago. Začelo se je tako, da sem vse sprva zaželeno natlačil v nahrbtnik in ga dan pred odhodom iz spalnice prenesel v dnevno sobo. Ponoči me je križ spomnil, da sicer ne bomo nosili prtljage na daljše razdalje, a se bomo vendar precej premikali iz kraja v kraj. Preložil sem torej vse v nekaj na koleščkih, kar je seveda manjše in del majic je šel nazaj v omaro. Ko sem bil že zadovoljen z opravljenim delom, sem spregledal toaletno torbico, ki je zaradi nevarnih (???) predmetov v njej ne smeš vzeti v ročno prtljago. Še par majic ne bo videlo sveta. Nazadnje je misija uspela ob globokem priklonu Samsonitu za močne zadrge.

Nekaj zadrege s prtljago se je sicer nadaljevalo še naprej. Ker smo šli od doma v relativno svežem vremenu, smo imeli na sebi dolge hlače in za letalo bolj primerne superge, kasneje pa smo bili bolj ali manj kratkohlačni in z japonkami na nogah. Torej je bilo potrebno tople reči pospraviti v nabito torbo. In kje je še prostor za darila? Da ne dolgovezim predolgo, nekaj majic in gat bo srečno umrlo v topli Indoneziji. Tudi umazana oblačila so se pred povratkom čudežno skrčila, da se bo na koncu vse lepo izteklo.

Indonezija je bila lepa izkušnja. Ker sem bil prvič v Aziji, mi je bilo sprva nenavadno med tako množico ljudi. Življenje in navade so drugačni, pri čemer ne mislim, da so naši boljši. Vse je razmeram primerno. Všeč mi je bujno tropsko rastje in plodovi, všeč so mi Indonezijci, ki so skoraj brez izjeme prijazni in ponosni. Res se je treba pogajati za vsako reč, a potem držijo besedo. Za daljše bivanje mi je tu prevroče in prevlažno. Obiskati da, živeti pa nikakor. Lepo bi bilo videti še kaj drugih otokov, a bi bilo potrebno več časa ali obiskov. Morda nekoč.

Kar zadeva program, vodenje in sopotnike, samo najboljše. Niti trenutka ni bilo dolgčasno ali kakor koli naporno. Videli in doživeli smo vse, kar smo lahko. Bravo!

Selamat tinggal, Indonesia