Danes imamo znova čudovit izlet. Z avtomobili nas odpeljejo na rob ognjenika Batur, od koder se s kolesi spustimo v dolino, čisto do Ubuda. Končno spoznamo podeželje, riževa polja in plantaže vseh mogočih dobrin. Posebne pozornosti je deležna znamenita kava Luwak, znana po tem, da zrele plodove pojejo mačke cibetovke, prebavljena zrna pa nato operejo in pražijo. Prehod skozi prebavni trakt naj bi kavna zrna ravno prav oplemenitil z encimi, da na koncu nastane božanska pijača. Razliko verjetno poznajo le pravi poznavalci, a je indonezijska kava meni zelo po godu, je temno žgana in močna.
Plantaža, kjer pokušamo zgoraj omenjeno, je sicer kuharski raj v malem. Tu namreč gojijo še kakav, vanilijo, ingver, cimet, nageljnove žbice in še marsikaj, kar poznamo ali pač ne. Če velja durian za kralja sadja pri Indonezijcih, pa je mangostin njegova kraljica. Sadež ima rjavo trdo kožo, pod njo so zelo okusni, česnu podobni stroki. Okus je še najbolj podoben ličiju. Durian menda zvišuje krvni tlak, mangostin pa znižuje; od tod izvirata kraljevska naziva.
Vozimo se skoraj izključno navzdol, torej gre za eno samo uživanje skozi vasi in riževa polja. Na poti spoznamo tudi nekaj o hinduizmu in njihovih običajih in to kar v eni od naseljenih hiš. Zelo prijazno in zanimivo.
Tomov blog 
Komentiraj