Zapuščamo tudi Gilije in gremo na naš zadnji otok, Bali. Ta je drugačen od Lomboka. Več kot 80 odstotkov prebivalcev je hindujcev, drugačna je arhitektura, navade in oblačila domačinov. Turistično je še najbolj oblegan, zlasti od Avstralcev, ki jim je relativno blizu. Največ jih je stacionarnih na južnih obalah otoka, v Ubud sredi otoka pa hodijo v shopping. Mesto je preplet ulic s samimi trgovinami, restavracijami in masažnimi saloni. Tudi mi imamo naloge za domače, zato je edini omembe vreden vtis s tržnice in bližnjega opičjega gozda.
Ob potovanjih v Azijo ali Afriko je običajna tema higiena in težave s prebavo. Kot velijo navade popotnikov, nihče od nas ni prišel brez domače žganjice za razkuževanje in z izjemo enega člana odprave nihče nima večjih težav. Res pa je tudi, da očitno voda v Indoneziji ni toliko oporečna kot na primer v Indiji. Pijemo razumljivo pakirano vodo, vendar si že nekaj dni zobe umivamo s tekočo vodo v hotelih. Upam, da se mi zadnje dni ne bo zareklo.
Tomov blog 
Komentiraj