Tomov blog

Kuta je na jugu Lomboka, naš naslednji cilj pa so otočki Gili ob njegovem severozahodu. Tokrat nas vozijo z osebnimi vozili, kar je udobno, a zaradi ceste in gostega prometa vendarle celodnevni projekt. Nič hudega, tako je najlažje opazovati ljudi in pokrajino. Zanimivo je, da se skoraj nikoli ne vozimo mimo polj ali gozda; vso pot so ob cesti hiše, kot bi bila vse skupaj ena dolga vas. In tu je še tisoč motornih koles, ki nenehno vozijo v obe smeri. V eni od vasi naletimo na pasar (tržnico) in se razveselimo spoznavanja novih plodov in okusov.

Zaradi bujne tropske vegetacije je res videti in okušati marsikaj, v oči seveda najbolj bodejo živopisni čiliji, ki na daleč sporočajo, da bodo nekoč priklicali solze v oči. Tudi midva se ne upreva skušnjavi in jih kupiva pol kile. Kasneje jih bova uspešno pozabila v avtu.

Sredi soparnega tropskega gozda so tu in tam hladni potoki z osvežilnimi slapovi. Enega teh smo že obiskali na Javi, pa ga nisem omenil, drugi pa je tu na poti in prilagam nekaj fotografij z obeh.

Naprej ob poti nam dobrodošlico priredijo še daljnji sorodniki

Če smo si pristanišče predstavljali kot betonski pomol s privezi za ladje in trajekte, je tu vse drugače. Z izjemo hidro gliserja na Bali, se male barčice parkirajo kar na peščeni plaži in za vkrcanje moraš par korakov pobroditi po vodi s prtljago primerno visoko v roki. Tudi tokrat je prevoz del dogovorne ekonomije med našo vodičko in lokalnimi agencisti in ne nekega voznega reda, ker tega ni. Če potuješ v lastni režiji, stojiš z nahrbtnikom v roki in upaš, da se boš lahko priključil nekam, ne da bi ti za kratko razdaljo želeli domačini računati nerazumno ceno. Da, v take kraje je smiselno hoditi organizirano.