Tale dan je bil neskončno dolg. Iz nepojasnjenih razlogov na pred vzponom na Bromo nisem mogel spati in tudi vožnja s kombijem n letališče v Surabayi ni bila dovolj udobna za več kot rahel dremež. Še polet proti Lomboku je imel zamudo. Prava tolažba je bila dejstvo, da so nas čakali trije manj stresni dnevi, vsaj kar zadeva jutranje ustajanje.
Naša naslednja postaja je Kuta na jugu Lomboka. Čeprav se ponaša z nekaj najlepših plaž na bližnjem otočju, je šele prebujajoči se turistični resort. Takrat plaže najbrž ne bodo več videti take:
Tu se od plaže do plaže prevažamo s skuterji, ki so na vseh otokih najbolj pogosto in množično prevozno sredstvo. Čeprav z njimi prideš kamor koli in glede na kaotičen promet najhitreje, je vožnja z avtom tu pravi izziv. Mi smo se vozili po manj promet ih cestah in ni bilo nevarnosti, na kar ste takoj pomislili.
V Indoneziji smo milijonarji. Ko namreč zamenjaš ali dvigneš sto evrov, dobiš zanje milijon in pol indonezijskih rupij. Navdušenja je hitro konec, saj za vsako reč plačuješ in hitro kopnijo, a preračun v domačo valuto vseeno pokaže, da je vse v osnovi precej ceneje. Večerjo na fotografiji spodaj smo mi trije recimo plačali 400.000 rupij. Sliši se grozljivo, vendar je to dobrih 26 evrov za dvokilsko divjo ribo, škampe in lignja, vključno s pijačo.
Pijemo sveže sadne sokove in pivo Bintang, ki je dobro. Stane toliko kot cel obrok v običajnemu varungu, restavraciji s hitro hrano, ki jih mrgoli in vse pripravljajo sproti. Večina domačinov si piva ne morejo privoščiti, zato pijejo na hitro fermentirano palmovo vino. Je precej ogabnega okusa in se ga je potrebno navaditi ali preprosto biti Indonezijec.
p. s. Slike zgoraj so malo pomešane z besedilom, za kar se opravičujem; krivo je razkuževanje pred morebitno drisko.
Tomov blog 
Komentiraj