Tomov blog

Kar zadeva časovno razliko, smo na Javi pet ur naprej, na Lomboku bomo pa šest. Sicer je celotne Indonezije v širino nekaj več kot pet tisoč kilometrov in ima kar pet časovnih pasov. Ne vem natančno ali je kriva časovna razlika ali zelo dinamičen načrt, ki smo ga izvajali v zadnjih treh dneh, a danes vidim pred seboj le še posteljo. Vsak dan smo se selili in vsako jutro ustajali bolj zgodaj, pri čemer nimam prav nobenega prigovora na program. Odlično in zanimivo, a se bo par dni v enem hotelu zelo prileglo.

Iz Jogyakarte smo se z vlakom premaknili v Surabayo in nato s kombiji na Bromo. Vlak je točen in udoben, zlasti v razredu eksekutif, ki je z nas turiste razmeroma poceni, domačinom bolj ne. Očitno k pojmovanju udobja posebej sodi klima in je v  vagonu nastavljena na minimum, brez možnosti nastavljanja. Čeprav se prvi moment sprememba temperature prileže, smo vseeno morali nase navleči vsa topla oblačila.

Glede na to, da smo v tropih, smo se vsi neznansko veselili sadja, zlasti eksotičnega. Tega je resnično na pretek. Že banane, ki so dozorele na drevesu in ne na ladijski poti, so bolj polnega okusa. Posebno doživetje je po mnenju indonezijcev najboljši sadež, duren ali durjan. Plod je bodičast, velikosti suhega kokosovega oreha, s trdo lupino in belim mesom. Reč je prepovedana v hotelih, pa tudi v javnem prometu in na podobnim mestih. Razlog je njegov neprijetni vonj, ki je neposrečena kombinacija bolnega blata in kislega zelja. Meso je belo, mehko in mazavo, prvi okus pa bi jaz opisal kot mešanico camemberta s česnom, kislim zeljem in smetano, vse malo na sladko. Vendar po začetnem gnusu je dejansko vsak grižljaj boljši in okusiš neko določeno plemenitost. Vsekakor vredno pokušine!

Drugi del poti iz Surabaye do Broma se prepeljemo s kombiji. Razdalja je morda stopetdeset kilometrov, a zanjo potrebujemo skoraj šest ur. Gosti naseljenosti sledi tudi neskončno veliko prometa vseh vrst. Ni pa več videti vpreg. Vse je motorizirano, zlasti veliko je motociklov, s katerimi se mladi in stari prebijajo od neke točke a do točke b. Ob poti so vseskozi riževa polja s sistemi namakanja in osuševanja, ko je to potrebno. Žetev imajo trikrat letno in ga razumljivo izvažajo. Sicer pa je menda najbolj pomemben izvozni artikel palmovo olje, pri čemer tekmujejo z bližnjimi Malezijci.