Prvo srečanje z Indonezijo je bilo po pričakovanju toplo. Občutek je podoben, kot bi se znašel v kovinskem hangarju, kamor je po dolgih sončnih dneh zapadel dež in bi vanj udarila tista zoprna sopara. Kasneje se bo izkazalo, da tudi tu vseeno kdaj zapiha in še privadiš se.
Drug vtis je množica ljudi. Indonezija sodi med najgosteje naseljena področja na svetu. Po zadnjem uradnem štetju ima približno 163 mio prebivalcev, od tega jih skoraj polovica živi na otoku Javi, kjer so vse pomembne državne ustanove. Promet je razmeram primerno kaotičen, a tekoč. Ni trobljenja, a tudi ne puščanja prednosti. Nikomur, ne drugim vozilom, ne pešcem. Vsakdo si izbori svoje mesto na cesti in ko je enkrat tam, ga nihče ne sovraži več. Ob ulicah in cestah so prodajalne in gostinski lokali vsega mogočega, tudi štiri ali pet z enako robo. V naših zahodnjaških razmerah bi temu rekli nesmiselno načrtovanje biznisa, tu pa je toliko ljudi, da vsakdo očitno dočaka svojo pest rupij. Za hotelom smo šli v eno takih ulic na večerjo in naš mali lokal je bil hkrati gostinski obrat in prebivališče za družino. Miza zunaj je imela premalo stolov za vse nas, a so se v hipu od nekod znašli. Verjetno iz sosednjega lokala. Tudi piva ne prodajajo, pa ga je lastnik v minuti postavil na mizo, ledeno mrzlega. In kasneje še nasi goreng s piščancem, najbolj značilno indonezijsko jed. Nasi je riž, goreng pa pečen in potem so tu različice s piščancem, govedino ali rakci. Če se ti riž upre, so podobne kombinacije s testeninami, kar je mie goreng. Karkoli od omenjenega je vedno okusno, slastno začinjeno in vedno vsaj malce pekoče. Mislim, da bomo glede na bogastvo sadja in zelenjave, ki tu rase, do konca spoznali še marsikaj. Dobruši se je danes posrečilo naročiti nekaj, kar je bila dejansko močna goveja juha z veliko zelenjave in lepim kosom repa. je zelo uživala.
Jogyakarta je tretje največje mesto na Javi, za Jakarto in Surabayo, vendar je pri tako gosti poseljenosti težko govoriti o obsegu določenega kraja. Znana je predvsem po hindujskem templju Prambanana in po budističnem Borobudu. Oba sta iz 9. stoletja, ko sta tu v sožitju živeli obe verstvi. V 11. stoletju so prišli arabski trgovci in danes je Indonezija največja islamska država. Po mojih dosedanjih izkušnjah v zelo liberalni obliki.
Tomov blog 
Komentiraj