Nekaj časa bova še zbirala vtise in obujala spomine; veliko se je dogajalo in čas je hitro mineval. Prehitro, da bi videla in doživela vse, kar sva si želela ali pa bi morda morala. Nova Zelandija je lepa in vredna obiska. V mnogih ozirih ni nič drugačna; ljudje danes veliko in preprosto potujemo in skoraj ni kotička na zemlji, ki ga ne bi obiskali ali naselili in ne pustili tam vsaj del kulture. Pa vendar nenavadna. Dva med seboj tako različna otoka: severni bolj poseljen, urban in vrelo vulkanski, južni pač bolj naokrnjen in divje lep.
Znova pomislim na to, da sva državo videla v pohlevni izdaji. Marec je na južni polobli začetek jeseni in je vreme še lepo. A deželo na eni strani oklepa Tasmansko morje, na drugi pa Pacifik, oba znana kot nemirni in presenečenj polni morji. Nedavni tropski ciklon Pam je na srečo samo oplazil severovzhod severnega otoka, a lahko bi bilo huje. Pred koncem potovanja sva srečala družino s severnega otoka, ki je bila na južnem na počitnicah in so povedali, da so se njihovi sorodniki začasno evakuirali, pa na srečo niso utrpeli škode. Pred petindvajsetimi leti jim je ciklon, šibkejši od tega, odnesel vse. Mnogim tudi v Christchurchu in drugih krajih, kjer jih stalno po malem trese in nikoli ne vedo, kdaj bo prišel big one.
Novozelandce vedno navajajo kot prijazne in to ni vljudnostna fraza. Vidno je, da so kulturo, običaje in gospodarstvo prinesli Britanci in Škoti, a so se nekako znebili nadutosti, ki jo radi kažejo njihovi otoški bratje. Zelo so ponosni na svojo državo in zgodovino in so iskreno veseli, če nam je prišlekom s fotoaparati všeč pri njih. Imajo spodobno visok BDP in živijo kakovostno, v vsaj na videz razumni simbiozi s staroselci Maori. Maorska so ostala imena mnogih krajev in mest, razen tistih, ki so jih ustvarili in naselili kolonialisti; vse napisne table so dosledno v angleščini in maorščini. Prijazno življenje v zadnjih letih privablja imigrante, zlasti iz azijskih držav in glede na izkušnje drugod po svetu ni izključeno, da bo te idile enkrat konec.
Bi si želel živeti tam spodaj? Če bi hotel mirnega srednjerazrednega udobja brez pretiranih pričakovanj, prav gotovo. Po svoje skoraj raje na Južnem otoku. Je bolj mirno, le nekaj nagnjenja do kramljanja z ovcami potrebuješ, sosedje so bolj daleč. Dobruš pravi, da bi imela farmo in helikopter, ki bi te pred blaznostjo ali prvimi znaki meketanja odpeljal v družbo. Če bi bil bolj ambiciozen in bi hotel biti v stiku recimo z znanostjo ali svetovnim gospodarstvom, gotovo ne. Čeprav lepa in prijazna, je Nova Zelandija zaradi svojega geografskega položaja in ponosne samozadostnosti vseeno le svetovna provinca. Bi jo še kdaj obiskal? Vedno in kadar koli!
Avantura je končana in srečno sva znova doma, zato za konec samo še nekaj dejstev:
- potovanje je trajalo 22 dni, od tega štirje tja in nazaj
- z avtom sva naredila 4.200 kilometrov
- spala sva v trinajstih različnih kampih. Na NZ je marsikje dovoljeno prosto kampiranje, a sva kamp izbrala med drugim tudi zaradi brezžičnega omrežja, ki je zagotovilo redno poročanje.
- na potovanju sva porabila manj denarja, kot sva pričakovala. Namerno sva živela skromno, vendar se nama tudi zaradi velikodušnega sponzorstva staršev ni bilo potrebno odreči ničemur, česar sva si želela. Še enkrat hvala!
E noho rā, Aotearoa!
Tomov blog 
Komentiraj