Zdi se, da s koncem potovanja pojema tudi najina vnema za dolge avtomobilske vožnje. Stacionirana sva v kampu sredi predmestja, blizu bencinske črpalke, kjer bova pred oddajo napolnila gorivo in plinsko jeklenko in blizu tudi mestu, kjer se bova poslovila od konjička, ki nama je zvesto služil teh šestnajst dni. Dan sva izkoristila za še eno vožnjo po mestu in za obisk zanimivega Antarctic Centra na obrobju letališča.
V Christchurchu je bila pred leti ameriška baza za odprave na Antarktiko in ker so Novozelandci pri tem aktivno sodelovali, si upravičeno lastijo nekaj zaslug za tamkajšnje raziskovalne dosežke. Center je kot vse sodobne muzejske postavitve daleč od zgolj opisov in slikovnega materiala. Avtorji so se potrudili, da bi na vse mogoče načine ustvarili vtis ekstremnih pogojev na tej neprijazni celini. Za nekaj minut so nas (toplo oblečene) izpostavili snežnemu viharju in dobrim 25 stopinjam pod ničlo, doživeli smo trodimezionalni film z vetrovi, sneženjem in premikanjem sedežev, vrhunec pa je bila gotovo off-road vožnja z antarktičnimi vozili Hägglund:
Z njim smo premagovali ekstremne vzpone in spuste, se vozili močno nagnjeni na eno in drugo stran, na koncu pa še plavali po dvometrski vodi. Zelo zabavno.
Svoj piskrček k Antarktiki sem prislonil še sam:
Če sva včeraj ugotavljala, da je center Christchurcha relativno majhen in zaradi obsežne obnove ne najbolj zanimiv, sva danes med vožnjo po predmestjih videla, da je mnogo večji, kot se zdi. Na začetku potovanja sem menil, da v mestih živijo drugače in ne poznajo velikih nakupovalnih središč, kot mi v Evropi, pa seveda ni tako. Ko sva se ustavila v enem od Countdownov, sva v njem odkrila prodajno galerijo, dolgo vsaj kilometer, s stotinami večjih in manjših trgovin. Tudi kakšnega mesarja sva odkrila in trgovino s siri. Paziti se torej velja preuranjenih trditev, čeprav sem s temi zapisi razgrinjal le svoje trenutne vtise.
Poletje se je tudi tu očitno dokončno poslovilo. V kampu smo samo najemniki, ki počasi oddajamo avtodome in nekaj takih, ki v mestu začasno delajo, pa živijo v prikolicah in se zjutraj vozijo v službo. Predvidevam, da na ta način prihranijo z nastanitvijo, ki jo zaradi obnove tako ali tako verjetno primanjkuje.
Danes je zadnji dan pravega potovanja. Jutri se začenja pot proti domu. Popoldan imava let iz Christchurcha v Auckland, kjer prespiva v hotelu, v petek ob 10:00 pa vrnitev v domovino.
Tomov blog 
Komentiraj