Tomov blog

Christchurch je drugo največje mesto na Novi Zelandiji in največje na Južnem otoku. Leži nekje na polovici vzhodne obale in ima nekaj več kot 300.000 prebivalcev, torej tudi za naše razmere nič megalomanskega. Že Auckland in Wellington za razliko od velikih zahodnih mest nista videti hladni poslovni središči z ogromnimi nebotičniki, Christchurch pa je še posebej posrečena kombinacija prijetnih družinskih naselij s tu in tam posejanimi poslovnimi objekti. Ni pretirano staro mesto; v začetku 20. stoletja so ga naselili angleški in škotski priseljenci in tudi nima (več) starega lepega mestnega središča. Leta 2010 in 2011 sta ga stresla močna potresna sunka in mu močno spremenila podobo. Prvi potres z magnitudo 7.1 ga je načel 4. septembra 2010 v zgodnjih jutranjih urah in povzročil precej materialne škode, drugi z magnitudo 6.3 pa se je zgodil 22. februarja 2011 kmalu po poldnevu. Čeprav šibkejši, je s premikom plasti bližje površju povzročil veliko večjo škodo in zahteval tudi 185 človeških žrtev. 

Še danes je ogled mesta bolj ali manj žalosten. Tistih nekaj visokih stavb, ki so ostale po potresu, je praznih in so pripravljene na rušenje, ali pa so na različne načine podprte in čakajo na restavracijo. 

Na sliki zgoraj je lepo vidna za to mesto značilna simbioza starih kolonialnih objektov z modernimi poslovnimi prostori. Ulica ima pomenljivo ime New Regent Street, stavbo v ozadju pa bodo verjetno zaradi uničene statike morali podreti. Ekonomisti so potresno škodo ocenili na 40 milijard novozelandskih dolarjev, po njihovih ocenah pa bo trajalo od petdeset do sto let, da bodo mestno infrastrukturo povrnili na stanje pred potresom. 

Mestno središče je eno samo gradbišče, kjer na mestih porušenih stavb gradijo nove iz jekla, betona in stekla, kar se je po nesreči izkazalo za bolj varno od klasično grajenih objektov. Ti po novem ne bodo višji od sedmih nadstropij. 

Najbolj prijazen del mesta je čudovit park z botaničnim vrtom. V parku rastejo velika stara dreves in so s celega sveta. Na tabli v parku je napisano, da drevesom s severne poloble zaradi mile klime in hranljivih rečnih naplavin tu zelo ustreza in tudi nam domače rastline so res orjaške in bohotne.