Tomov blog

Na poti po Južnem otoku nama razen fjordlanda manjka še severovzhodna obala, ki je vinorodno najbolj znan del države. Da bi naredila celotno pentljo, nama zmanjkuje časa, sva se pa danes odpeljala do kraja Kaikoura, ki je precej visoko. Cesta od Christchurcha pelje nekaj časa po ravnini kakšnih deset kilometrov vzporedno z morjem, potem se vzpne v hribe, kjer imaš občutek, da si prišel na Pokljuko, a se kmalu znova spusti k morju. Zadnjih dvajset kilometrov pred Kaikouro je točno takih, kot bi se peljal po jadranski magistrali. Obala je pretežno sklanata, na plažicah pa so debele naplavine morske trave. Danes je bilo morje zelo krotko, brez velikih valov in vetra. Vreme je bilo še vedno oblačno, a sva ujela eno samo manjšo ploho. Napoved za naprej je še bolj obetavna. 

Kaikoura je manjši letoviški kraj, znan predvsem po opazovanju kitov, ki tu očitno pridejo v bližino. Vse v mestu je podrejeno temu, od ladijskih ekskurzij, do preletov s helikopterji in letali. Zdaj očitno ni sezona ogledov, ker ni bilo čutiti v kraju nobene mrzlice, turisti pa smo na obali napenjali oči in objektive proti morju, če bi kakšen primerek le priredil brezplačen šov. Kolikor imava sreče s pingvini, so tudi kiti najbrž zdaj daleč stran. Sva pa videla kolonijo kosmatih tjulnjev, ki so najina novozelandska rešilna bilka:

Ta ni bil sam, ampak na drugih fotografijah bi jih spet moral skoraj označiti. So pa bolj lepo vidne tele zanimive skale:

Novozelandci kuhajo odlično kavo. Običajno popijeva kakšen kapučino, kjer te vedno vprašajo, ali naj ga na koncu posujejo s čokolado ali cimetom. Zadnjič enkrat sva naročila espreso in je bil skoraj tak kot v Italiji – kratek in res močen. Je pa v lokalih zanimivo, da se nikoli nikamor ne mudi. Naročiš in plačaš, potem pa se usedeš (včasih dobiš na mizo celo številko) in čakaš. To običajno traja kakšnih deset minut, pri hrani celo dlje. Taka je pač navada in nihče se ne sekira.