Nad hrano tukaj sem pravzaprav malo razočaran. Dejstvo je, da Novozelandci podobno kot Britanci ne slovijo po kulinariki, a glede na že omenjeno kakovost gojenja živine bi vseeno pričakoval več. Ko sva prihajala sem, sem se že v naprej veselil bogate palete ovčjih sirov in drugih mlečnih izdelkov, pa ni nikjer nič posebnega. Res je, da nakupujeva bolj ali manj v večjih supermarketih, a tudi v mestih nisva naletela recimo na specializirane mesnice, delikatesne trgovine ali trgovine samo z mlečnimi izdelki. V supermarketih so vse reči pakirane. Meso je res prvovrstno in narezano natančno tako, kot se za določeno jed spodobi, a nikjer mesarja, ki bi ti iz velikega kosa “izšniclal” želeni kos. Domači siri so vsi vakumirani v nekakšne večje ali manjše opeke. Prevladuje chedar, kar je ostalega pa je ne-bodi-ga-treba uvoženo – francoski brie in camembert, danski danish blue in podobno. S težavo sva našla čudovito mazav domač sir z zeleno plesnijo, nekaj podobnega naši cambozoli, a je bolj pikanten in sva ga kupila že drugič.
Podobno razočaranje so sladice. Potem, ko nisva našla ničesar puhastega in drugače slastnega, sva se hotela potolažiti z dobro čokolado, pa sva na najbolj elitni videla napis, da ima celih 33 odstotkov kakava. Je torej pri ostalih dodan le za vzorec?! Ne, res niso nič posebnega.
Zelenjava in sadje sta za razliko od že opisanih eksotik, ki jih je pri nas manj, precej podobna in enako velja tudi cenovno. Imajo pa reveži menda navado, da omak in prilog ne delajo sami, pač pa je vse pakirano za hitro pripravo. Ko sva na primer iskala običajne testenine, sva komaj našla take, ki nimajo zraven pakirane še vrečke, ki jo pogreješ v vodi in jo prelito čez pašto oznaniš kot poln obrok.
Glede na to, da je NZ otoška država, sva si obetala do sitega se najesti rib. Doslej še nisva videla ribarnice, v trgovinah pa so samo sveži ali zmrznjeni fileti. Dolgčas, vam rečem. V mnogih trgovinah imajo sicer sveže školjke, za kar imava pa žal premajhno posodo. Slednja je v avtu natančno odmerjena (samo dva krožnika in dva pribora), a so kozice in ponve sicer uporabne in dobro shajava z njimi. Največkrat jeva v kitajskem ali mehiškem slogu, z nekaj mesa in veliko različne zelenjave. Vmes si privoščiva dobre zrezke (jaz vedno navijam za jagnječje, njam, njam!). Včeraj sva jedla orjaške biftke in Dobruš je rekla, da je zrezek jedel njo in ne ona njega, tako velik je bil.
Če sva prek dneva v mestu, si privoščiva kakšen priročen lunch, sicer pa je običajen obred priprava večerje po prihodu v kamp. Najprej odpreva steklenico vina kot nagrado za celodnevni trud, Dobruš kuha, jaz pa s podlago nekaj kozarčkov pišem ta blog. Odpustite poetu, saj ne ve, kaj počne …
Današnji dan je bil bolj dolgočasno deževen, zato o dogajanju bolj malo. Prespala sva ob jezeru Tekapu, v kampu, polnem peska, Kitajcev in račk, ki so nama dežurale pri mizi med večerjo. Ponoči in zjutraj je deževalo in odpeljala sva se nazaj na obalo, v Timaru. Kraj je velik kot na primer Jesenice in približno tako tudi zanimiv. Naredila sva krog, pojedla tajski krožnik in zdaj sva v Christchurchu. Naslednji koraki bodo odvisni od jutrišnjega vremena.
Danes torej nobenih vedut, samo tale večernji selfie:
Tomov blog 
Komentiraj