Tomov blog

Otago je pretežno ravninski, kar je pravzaprav cela vzhodna obala Južnega otoka. Izpostavljena je stalnim vetrovom, ki so ta trenutek zelo zmerni. Vremenska napoved je za danes in jutri obetala deževno vreme, a se je vse skupaj prestavilo za kakšen dan ali dva. Obale sva se vsaj začasno naveličala in se usmerila bolj v notranjost, pod goro Cook (Aoraki), najvišji vrh Nove Zelandije. Do leta 2014 je za njegovo višino veljalo 3.754 metrov, po novih, bolj natančnih meritvah pa meri 3.724 metrov. Ob koncu 90-ih let se je z vrha odkrhnil precejšen kos in mu višino znižal za približno deset metrov, premik pa je bilo menda čutiti zelo daleč, celo do mesta Nelson na severu otoka. 

Goro oklepata ledenika Hooker in Tasman in z vzhodne smeri nudi veličastne razglede. V leposlovju velja, da je največji sovražnik samostalnika pridevnik, a je nekaj podobnega težko opisati, ne da bi uporabil izraze kot: čudovito, divje, enkratno. Posebej, ko se pred snežnimi gorami kot preproga prikaže turkizno jezero Pukaki:

Na žalost sva se Cooku bližala šele popoldan in je bilo potrebno slikati proti soncu, zato bo na njegove boljše posnetke potrebno še malo počakati. S fotografiranjem imam na splošno težave. Nad svojimi posnetki lepih razgledov sem vedno razočaran, nikoli ne povzamejo občutka, ki me je prevzel ob njih, pa še zdi se mi, kot bi čudovit razgled popackal s fotografijo. Kakor koli, ljudje moji, toliko neverjetnih vtisov kot v tej deželi nisem doslej doživel še nikjer. 

Sramežljivi Cook si je danes nadel kapo in ga nisva videla v vsej veličini, a vendar sva še ujela vsaj spodobno lepo vreme. Jutri bi bilo najbrž prepozno:

Za tolažbo pripenjam še ledenik Hooker:

Na poti od Oamaru-ja proti Cooku je kraj Omarama, v bližini katerega se je narava znova malo poigrala, tokrat s peščenjakom in izklesala tole veličastno galerijo:

Na Novi Zelandiji so mi všeč table, ki opozarjajo na nevarnost ali na nekaj, kar se ne sme. Ko smo potovali po Veliki Britaniji, smo se norčevali, da je na vsakih nekaj metrov tabla “Do-not …”, na primer: hoditi po travi, dotikati se predmetov, nagniti čez ograjo in podobno. Tu so opozorila pogosto oblikovana bolj prijazno, v slogu: “Pod vami je 50 metrov prepada. Ali ne bi bilo morda bolje, če se ne bi nagibali čez ograjo, ker je lahko zelo nevarno?”  Zasluge za te in podobne oznake, kakor tudi z kažipote in jasno označene naravne in zgodovinske znamenitosti ima organizacija Department of Conservation (DoC), ki je zadolžena za ohranjanje zgornjega. S seboj imava dobrega vodiča, knjigo ki sva jo v pdf obliki prenesla na tablico in se je doslej izkazal za zelo verodostojnega glede vrednosti ogleda posameznih znamenitosti. Dober je tudi zato, ker je ob vsakem opisu tudi natančna geografska širina in dolžina, ki jo preprosto vneseva v navigacijsko napravo in naju ta vodi na cilj brez nepotrebnega iskanja in izgubljanja časa. Vendar pa po zaslugi DoC po Novi Zelandiji lahko zelo uspešno potuješ tudi samo z avtokarto in ne boš spregledal nič pomembnega ali vrednega ogleda.