Tomov blog

Na jugovzhodnem delu Južnega otoka je pokrajina Otago z večjim mestom Dunedine, skritim v globokem zalivu, ki ga oklepa polotok Otago. Pomorski dostop do pristanišča mora biti zelo težaven, ker je vse naokrog precej plitvine in je ladijski vhod natančno označen, ozek in ovinkast. Podobno je tudi s cesto, ki pelje na sam konec polotoka, kjer je gnezdišče kraljevskega albatrosa, ptice z mogočnim razponom kril (do tri metre!) in gracioznim jadranjem. Njegova zgodba je tako zanimiva, da je vredna tukajšnjega opisa. Večji del populacije kraljevih albatrosov gnezdi na otoku Chatham, nekaj sto morskih milj vzhodno od NZ, približno en procent pa jih gnezdi ravno na Otagu. Ptice priletijo septembra in po parjenju izležejo jajca ter do naslednjega septembra hranijo mladiče in jih trenirajo za samostojno pot. Ko so mladiči sposobni letati, odletijo proti Čilu na vzhodu, a nato štiri do pet let ne stopijo na kopno, pač pa krožijo okrog Antarktike. Spijo na morju, hranijo se pretežno z lignji, na dan pa naredijo najmanj petsto in celo do tisoč kilometrov. Ko pridejo znova na kopno gnezdit, jih tukaj označijo in spremljajo njihov razvoj. V tem času so mladiči težki približno 6 kilogramov, kmalu pa bodo zaradi nenehnega hranjenja staršev postali težji od njih samih (odrasla ptica je težka približno osem kilogramov). Takrat jim starši ne nosiji več hrane v kljun, pač pa ostanejo na varni razdalji, da se pubertetniki potrudijo priti bližje, pri čemer izgubljajo težo in hkrati telovadijo, da bi bili pripravljeni na prvi vzlet. Nato bodo začeli svojo lastno pot. 

Videli smo mladiče in letajoče starše, a sem jih težko ujel še v oko kamere, kaj šele nerodni fotoaparat tablice. Zato vas lahko potolažim samo s posnetkom železniške postaje v Dunedinu, ki je bila za objektiv na srečo pri miru:

Pod naselbino albatrosov je sicer tudi domovanje modrih in rumenookih pingvinov, ki počasi postajajo najina obsesija. Nikakor jih namreč ne uspeva ujeti; danes naj bi na kopno prišli šele proti večeru. Za tovrstne trenutke vskočijo manekenski kosmati tjulnji, da potolažijo razočarane turiste:

Glede pingvinov bova imela danes še eno možnost v kraju Oamaru, kjer taboriva. 

Ljudje na NZ so dejansko prijazni. Na vljudnostno vprašanje How-ya-doing-today-mate sicer ne pričakujo odgovora, a če odogovoriš, da si preživel še en lep dan, radi poklepetajo in celo z zanimanjem vprašajo, od kod prihajaš in ali ti je všeč na počitnicah. Na Slovenijo se odzovejo iskreno dobronamerno, češ, teh pa res ne vidimo veliko. Nekateri naju sprašujejo, če nama je tu zelo drugačno, drugi bi nas radi locirali, so pa celo taki, ki so slišali, da je tudi Slovenija lepa. 

Danes sva v trgovini izbirala vino in naju je možak prijazno vprašal, če iščeva kaj posebnega, ali si zgolj ogledujeva. Ko sva mu povedala, da bi rada imela kaj lokalnega in kvalitetnega k večerji, nama je k jagnječim zrezkom priporočil pinot noir, ki ima ravno v Otagu izvrstno lego in s tem svetovni sloves. Tu je rezultat z zrezki, solato in kuhano kumaro:

p.s. Po večerji sva obiskala in posnela rumenookega pingvina! Enega samega, a se je premikal in dokazano ni bil nagačen. Zdaj bo mir.